Najzgodnejšo polifono skladbo, ki se je tudi izvajala, je po naključju našel doktorski študent na Univerzi v Cambridgeu. Odkritje je, kot piše na spletni strani univerze, zamajalo temelje evropske glasbene tradicije.

Skladbo za dva glasova je med rokopisi Britanske knjižnice našel doktorski študent Giovanni Varelli, ki se specializira iz najzgodnejših notnih zapisov. Zapisana je bila predvidoma v začetku 10. stoletja, gre pa za kratek koralni spev, posvečen zavetniku Nemčije Bonifaciju.

Najzgodnejši praktični primer polifonije - glasbe, ki združuje več kot eno samostojno melodijo - je zapisan v notaciji, ki je obstajala še pred izumom notnega črtovja. Nahajal se je na koncu rokopisa o življenju škofa iz Reimsa.

Polifonija je zaznamovala večino evropske glasbe vse do 20. stoletja, ni pa jasno, kdaj natančno se je pojavila. Razprave, ki so začrtale teoretsko podlago za glasbo z dvema samostojnima glasovoma, obstajajo od zgodnjega srednjega veka. Za najzgodnejši doslej znani primer takšne glasbe, ki je bila namenjena več kot enemu glasu, pa velja rokopis, znan pod imenom Winchesterski tropar, ki datira v leto 1000.

Novo odkriti liturgični napev, imenovan antifona, s še enim glasom za poudarjanje harmonije je bil po Varellijevih predvidevanjih zapisan okrog leta 900.