© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 1 min.

Veliki pohod


Mitja Reichenberg
22. 9. 2025, 11.10
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Mitja Reichenberg_2025-poletje.jpg
Mitja Reichenberg
Mitja Reichenberg

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Stop za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Stop logo

Nastavi

Začnimo pri knjigi. Veliki pohod – roman, ki ga je Stephen King napisal še kot študent in izdal leta 1979 pod psevdonimom Richard Bachman – ostaja ena najbolj pretresljivih distopičnih zgodb dvajsetega stoletja. Čeprav je šlo za njegovo prvo resno delo, je v njem že začrtal vso surovost, ki bo kasneje zaznamovala njegov opus. Roman imamo tudi preveden v slovenščino.

Torej: v alternativni Ameriki, kjer z železno roko vlada totalitarni režim, se odvija letno tekmovanje: Veliki pohod. Sto mladeničev stopi na cesto z eno samo nalogo – hoditi, brez premora, brez počitka. Če hitrost pade pod 4,8 km/h, sledi opozorilo. Po treh opozorilih pride eliminacija – in ta je usodna. Tekma se konča šele, ko na cesti ostane le eden. Zmagovalec. Ali pa preživeli.

Film je prevzel Francis Lawrence, režiser franšize Igre lakote, ki je zgodbo posnel kronološko: igralci so fizično prestajali isti proces izčrpanosti kot njihovi liki. Kamera ne popušča, gledalca pa zajame enaka tesnoba, kot jo dihajo fantje na poti – vsak korak težji, vsak dih bližje koncu.

Preberite še

Glasbo je prispeval Jeremiah Fraites, multiinstrumentalist mlajše generacije in soustanovitelj zasedbe The Lumineers. Njegova partitura je preprosta, folk-rockovsko obarvana, mestoma naivna – kot odmev nedolžnosti, ki pa se razblinja v brutalnosti pohoda. Čeprav kritiki menijo, da bi Kingova zgodba zahtevala bolj monumentalno glasbo, režiser in producent trdno stojita za izbiro: ravno ta kontrast naj bi bil del srhljivega učinka. No, recimo.

A vendar – ob vsem tem ostaja občutek, da je zgodba sama večja od filma.


Veliki pohod ni samo pripoved o tekmovanju, temveč neusmiljeno ogledalo človeštva. Vsak korak, vsak padec, vsaka eliminacija razgalja resnico: prava groza se ne skriva v totalitarnem režimu, temveč v ljudeh, ki drug drugega potiskajo čez rob.

Roman in film nas opominjata, da pekel ni oddaljena metafora, temveč sistem, ki ga ljudje zgradijo sami – z brezbrižnostjo, nasiljem in neustavljivo željo po zmagi. Zveni znano?

Stop

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.