Grega Stamenovič

Če bi želeli na hitro opisati Gajo Sorč, bi jo lahko poimenovali 'klasično izobražena umetnica z rock dušo in kabarejsko igrivostjo'. A to bi bilo preveč enostavno. Marljiva, radovedna, hudomušna, ognjevita Gaja ni en sam žanr, niti ni ena sama vloga, temveč je neskončna paleta občutkov, barv in glasov. In prav to je tisto, zaradi česar že leta osvaja domače in tuje občinstvo. Da bo glasba njen poklic, je vedela, ko se je prvič znašla na odru.

Matevž Cerar

»Že od majhnega sem bila tako zelo izrazno bitje, izjemno rada sem nastopala in ta strast z odrom in nastopanjem se je čez življenje samo še večala. Te posebne odrske energije se ne da čisto opisati. Mislim, da sem zagotovo začutila ta 'klic' pri enem od prvih projektov,« nam zaupa Gaja, ki razlaga s tistim iskrivim žarom v očeh, ki ga imajo le tisti, ki resnično ljubijo to, kar počnejo. In ona počne res veliko.

Na odrih doma in v tujini je pela Mozartove junakinje, igrala v muzikalu Mala nočna glasba, pela slovenske samospeve, pred kratkim pa vstopila še v svet sinhronizacije, ko je v novem animiranem filmu Smrkci posodila glas Smrketi: »To je bila res super izkušnja! Kot otrok sem imela bujno domišljijo in ves čas posnemala glasove. Zdaj to počnem profesionalno in še vedno z enako otroško radostjo.«

A pot do sem ni bila vedno gladka. Gaja priznava, da je imela kot mlado dekle velike načrte, tudi za študij v Londonu, a jo je neprijetna izkušnja z neodgovorno agencijo precej prizemljila. »Denar nam je agencija vrnila, entuziazma pa mi nikakor niso mogli vrniti nazaj. To me je takrat močno zaznamovalo, me je pa tudi utrdilo. Zdaj stvari vidim drugače. Naučila sem se, da uspeh ni le v doseženih nazivih in naslovih, temveč tudi v tem, kako pošteno in srčno pristopiš k vsakemu nastopu, velikemu ali malemu.«

Njen pevski repertoar je izjemno širok, od klasične opere do kabareta in muzikala. Ravno ta raznolikost ji predstavlja največji izziv, a hkrati največje zadovoljstvo. »Vsak projekt zahteva svoj pristop. Ko poješ v nemščini kabaret, moraš to delati čisto drugače kot, recimo, italijansko opero. In prav to me privlači – nenehno raziskovanje. Rada opazujem kolege, učim se, rastem. Glasba me nenehno uči o drugih in o sebi.«

Darja Štravs Tisu

Najtežje je pokazati čustva

31-letna sopranistka, ki je uspešno zaključila Akademijo za glasbo v Ljubljani v razredu profesorice Barbare Jernejčič Fürst, je kot solistka sodelovala pri mnogih projektih in z različnimi izvajalci. Pohvali se tudi z nazivom zmagovalke svoje kategorije na 1. mednarodnem tekmovanju Musica Goritiensis v Gorici, na spletni strani Operabase pa je navedena kot sodobna slovenska sopranistka mednarodnih odrov.

»O, vau, absolutno sem ponosna! Včasih so ravno takšna vprašanja dober razlog, da se človek ustavi in malce reflektira za nazaj. Pred desetimi leti tega zagotovo nisem znala toliko ceniti oziroma sem se gnala za tistim 'nekaj več'. Saj ne, da tega zdaj ne počnem, mislim, da je cilj vsakogar, da je iz dneva v dan boljši, ampak malce drugače gledam na stvari. Kar pa se tiče mednarodnih odrov, krasno je nastopati v tujini, videti in slišati, kaj se v tujini pričakuje, a tako kot vsi pravijo – najlepše je še vseeno doma.«

Grega Stamenovič

Zase pravi, da je bila vrsto let 'ta močna, ta gajstna', ki vse drži pod kontrolo in ki vse zmore sama. A šele ko si je dovolila biti ranljiva, je zares začela peti. »Veliko časa sem se bojevala s svojo lastno ranljivostjo. Čeprav so me vsi videli kot 'ta gajstno', je to v resnici zgolj delček mene. Zraven njega se skriva še toliko nežnosti, čustvovanja, toliko globljih stvari, ki sem se jih bala pokazati v strahu, da bi me ljudje obsojali. Ampak mislim, da ni nič lepšega, ko si na odru pustiš biti ranljiv. Petje je zame vaja iskrenosti in prisotnosti, ranljivost pa je zagotovo dokaz obojega. Ja, to verjetno marsikomu ni všeč, morda me bodo zaradi tega tudi obsojali, se celo posmehovali, a navsezadnje takšna ranljivost zahteva izjemno mero poguma. In če sama pri sebi vem, da sem na odru dala vse od sebe, se odprla, bila ranljiva in posledično zelo pogumna, potem vem, da grem lahko z odra z zelo mirno vestjo in močnim notranjim zadovoljstvom. Moj namen je, da s svojim glasom nekaj v nekom vzbudim, pa naj bo to pozitivno ali negativno čustvo, to je seveda odvisno od človeka. Če se nekoga s svojim nastopom dotaknem ali pa če v tisti eni uri na sedežu pozabi na svoje skrbi, potem je namen dosežen.« In občinstva se je dotaknila že velikokrat. Pa naj bo to v Cankarjevem domu, Slovenski filharmoniji ali na poletnem festivalu pod zvezdami. Gaja zna osvojiti poslušalce s tehnično brezhibnostjo, a še bolj z iskrenostjo. In humorjem.

Instagram

Danes Gaja ni le sopranistka in izvajalka z angelskim glasom, je tudi mentorica, profesorica petja, ki z nežnim, a odločnim pristopom pomaga drugim najti svoj glas. »Poučevanje ni le prenos znanja, je odnos, prostor ranljivosti in varnosti. Pevske ure so pogosto videti kot mini terapije, zato moraš biti pri tem delu zelo pozoren tudi na svojo energijo.« Ko pa ima Gaja Sorč vsega dovolj, pa, ne boste verjeli, preprosto … utihne. »Včasih je najbolj zdravilno, da sem tiho. Grem v naravo, zadiham, prisluhnem. In potem se glas spet sam vrne.«