»Leta so samo številka in nikakor nimam občutka, da sem stara 70 let. Ko naredim nekakšen presek svojega življenja, mi poboža dušo, saj mi je življenje dalo veliko lepega. Zelo mlada sem se zaljubila v Negovana, ki me je navdušil za umetnost. Študirala sem umetnostno zgodovino in zgodovino in še med študijem postala mama,« pravi Nelida Nemec.

A življenje jo je mnogo prezgodaj zaznamovalo s tragičnim dogodkom. »Kruta usoda mi je vzela mojega moža. Tistega dne se bom za vedno spominjala. Na Kekcu, v priljubljenem gostišču nad Novo Gorico, smo praznovali odličen sinov uspeh. Primož je bil star deset, Matjaž pa sedem in je jeseni šel v prvi razred. Negovan se je hudo ponesrečil in za posledicami nesreče pozneje umrl. Z otrokoma smo preživljali težke čase.«

Izzivi so jo držali pokonci

Ostati sam z dvema majhnima otrokoma je vse prej kot preprosto. »Takrat smo živeli skupaj z mojimi starši, v Negovanovi hiši pa je bil atelje, a smo nameravali urediti tudi stanovanjski del in iti na svoje, pa nas je njegova smrt prehitela. V tistem trenutku je bilo življenje z mojimi starši dobra odločitev, saj so mi pomagali pri vzgoji otrok, ki sta odraščala v družinskem okolju. Fantoma sta nono in moj stric nadomeščala očeta in na oba sta bila zelo navezana.«

Nelida se je posvetila delu in karieri, saj je le tako lahko ublažila bolečino, ki jo je vanjo zarezala moževa smrt. »Ko sem delala, sem vsaj malo preusmerila pozornost v svojo veliko ljubezen, umetnost. Seveda pa sem si hkrati prizadevala biti dobra mama. V Goriškem muzeju, kjer sem preživela kar nekaj let svojega življenja, sem zelo uživala in spoznavala umetnost z različnih zornih kotov, nekaj časa tudi kot ravnateljica.«

Potem je iskala druge izzive, najprej v novogoriškem Hitu, pozneje kot vodja oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost na Mestni občini Ljubljana, ves čas pa je bila in je še vpeta v kulturo. »Sodelovanje pri postavitvah razstav, izdaja katalogov, pisanje spremnih besedil, delo umetnostne kritičarke, selektorice v umetniških kolonijah in še mnogo drugih stvari mi vedno znova pobožajo dušo. V vseh teh letih sem srečevala različne umetnike, a najbolj sem ponosna na sodelovanje z največjim slovenskim v tujini priznanim umetnikom Zoranom Mušičem. Še vedno se spominjam, kako sem dela, ki jih je Zoran Mušič podaril novogoriški občini, prinašala iz Pariza in jih, kot rečemo Primorci, 'švercala', a sem bila vsakokrat srečna, da so grafični listi doma, na Goriškem. Z Zoranom sva se zelo povezala, saj sva prihajala iz istega okolja, oba sva bila krščena pred istim krstilnim kamnom, on je bil rojen v Bukovici, jaz v Biljah, v sosednjih vaseh.«

Za Goriško in za celotno Slovenijo se bliža zelo pomembno leto, leto, ko bo Nova Gorica evropska prestolnica kulture. To je priložnost, da ta košček Slovenije, ki je bogat z umetnostjo, spozna ves svet. Pomemben del bosta gotovo tudi razstavi del Zorana Mušiča na gradu Štanjel in Dobrovo.«

Knjiga, napisana s srcem

Nelida, ki je že vse življenje predana kulturi, se je vseskozi izobraževala in iskala nova znanja. »Leta 2000 sem diplomirala na IEDC Bled in dobila naziv MBA, pozneje pa sem se vpisala še na doktorski študij na primorski univerzi. Na podlagi doktorske naloge je bila izdana knjiga z naslovom Pokrajina telesa. Mušič v vidu Merleau-Pontyja,« se pohvali vitalna dama, ki zase pravi, da je vitalna prav zato, ker je že vse življenje povezana z umetnostjo. »Sicer pa se posvečam sebi. Reiki, djotiš, joga, številne tehnike za sproščanje in poglabljanje vase, obiskovanje tečajev pri Marjanu Ogorevcu in Adrijanu Kezeletu ... vse to mi pomaga, da sem zadovoljna sama s seboj in z življenjem, ki ga živim. Rada imam naravo in sprehode, uživam s svojima vnukoma, ki jima rada berem otroške pravljice. Vedno znova me dvignejo novi projekti. S sinovoma si prizadevam, da bi čez tri leta, ko bo 40. obletnica moževe smrti, uredili galerijo Negovana Nemca v Biljah. Tam bom imela kotiček, ko bom obiskala domači kraj, sinova pa si bosta uredila vsak svojo bivalno enoto, da bosta imela tudi primorski dom. Načrtujemo tudi obuditev kulturnih dogodkov pod murvo na dvorišču galerije. Veliko obveznosti, a vsaka posebej mi bo prinesla novo zadovoljstvo.« Prav gotovo pa bo to tudi nova monografija o Zoranu Mušiču, ki jo piše zadnja tri leta, krona njenega proučevanja slikarjevega življenja in dela. »V njegovo življenje in delo bomo vstopili zelo osebno, kar bo ponudilo podoživetje človeka in umetnika. Njegova dela so me povsem prevzela že leta 1979 na retrospektivni razstavi v palači Attems v Gorici in odtlej sem njegov opus spoznavala na različnih razstavah in v pogovorih pri njem v Benetkah in Parizu. Knjiga je napisana s srcem, strokovno in hkrati zelo privlačno.«