Zgodbe
Ustvarili smo gnusen sistem
V 78. členu naše ustave piše: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.« Leta 2008 je subvencijo za najemnino prejemalo 800 ljudi, danes jih že 5.000. Država bo letos samo za tržne najemnine dala 12 milijonov evrov subvencij! In približno tolikšen znesek za neprofitne najemnine. Imamo problem? Seveda, in to že izredno dolgo. Potrebujemo veliko dostopnih stanovanj – a ne samo za mlade, s streho nad glavo se ukvarjajo premnogi od 25. do 40. leta. »Gre za izgubljeno generacijo,« pravi sociolog, član stanovanjske zadruge Zadrugator ter direktor Inštituta za študije stanovanj in prostora Rok Ramšak.
Nikar ne recite, da sodstvo dobro deluje!
Prejšnji četrtek se je na soočenju neparlamentarnih strank, pogovarjali so se o vladavini prava, pojavila zgodba treh zarubljenih otrok. Kolegica Erika Pečnik Ladika je zelo natančno predstavila agonijo fantka in dveh punčk, zdaj so stari deset in osem let, njihov primer bi moral biti po zakonodaji obravnavan prednostno. Je dve leti in pol, kar je materi odvzeto skrbništvo, otrokom pa mama – in zadevi še ni videti konca – najkrajši možni rok? Pri tem nimajo pristojne službe materi pod milim bogom kaj očitati, razen da je ovirala stike. Jih je res?
Narava je najmočnejši poslovni partner
Glede na hitro rast človeštva bo morala biti naša prihodnost, če bomo hoteli preživeti in ohraniti zemljo, rastlinska. To ni črnogleda napoved, temveč preprost izračun, koliko energije, vode in zemlje porabimo za kilogram pridelanega mesa in koliko za kilogram rastlinske hrane. Strokovnjaki so že zdavnaj izračunali, da če bi se hranili z rastlinami, nihče na Zemlji ne bi bil lačen, obenem pa bi ohranili zemljo za naslednje rodove. Tudi v Sloveniji se tega zaveda čedalje več ljudi. Razveseljivo je, da veliko mladih podjetnikov gradi svojo zgodbo o uspehu na odgovornosti do zemlje in ljudi ter ponuja izjemno kakovostne in okusne izdelke. Nekaj vam jih bomo predstavili.
Obljuba višje pokojnine ni dovolj!
Zaradi neprimernih, zmedenih in včasih tudi kaotičnih ukrepov v času korone je v domovih starejših umrlo več kot 2.000 ljudi. Tisti, ki so preživeli, pa so bili pogosto telesne in duševne razvaline, trpeli so, ker predolgo niso imeli obiskov, poleg tega jih zaradi pomanjkanja kadra v tem času največkrat nihče ni peljal na zrak ali se z njimi ukvarjal. Starejši so pogosto čemeli po sobah, mnogi gledali le v strop in prazne stene, nekateri celo pozabili govoriti. A za te grozote se jim vlada ni opravičila, prav tako ni priznala niti ene od svojih napačnih potez. Zdaj, ko je najhujše, vsaj upamo, za nami, bi od vlade pričakovali, da bo odredila neodvisno preiskavo o prezgodnjih in nepotrebnih smrtih mnogih stanovalk in stanovalcev domov, ki jih niso poslali v bolnišnice, čeprav so tja sodili.
Spustite pomlad v omaro
Pomlad je končno tu in tisti, ki se barv sicer otepate, imate zdaj uradno dovoljenje zanje. V trajnostni modi, katere slovenska gurujka je oblikovalka Matea Benedetti, jih je zaradi omejitev pri materialih zelo malo, zato so zanjo še posebej pomembne. Občutek ekološkega blaga na koži je nekaj posebega. Igralka Iva Krajnc Bagola pravi, da je kombinacija bambusa in svile zanjo zmagovalna. »Je nekaj najprijetnejšega, kar sem nosila, vanjo bi se kar potopila!«
Hrano v ustavo!
Če smo včasih pisali, da se nam enkrat v prihodnosti lahko zgodi lakota, in se je to zdelo težko verjetno, je dandanes drugače. Svet se spreminja z bliskovito naglico, kaj bo jutri, ne ve nihče. Kot smo videli, se lahko čez noč zgodi prav vse. Četudi nam strokovnjaki zagotavljajo, da lačni ne bomo, marsikoga skrbi. Ukrepi, ki jih v zvezi s tem pripravlja vlada, se odvijajo prepočasi. Še vedno se namreč zanašamo predvsem na uvoz hrane – uvozimo je kar 60 odstotkov. V oči bode podatek, da je bil lani obseg kmetijske pridelave za desetino manjši v primerjavi z letom prej, pridelava zelenjave pa se je zmanjšala celo za 18 odstotkov. Vsa suženjstva se začnejo in končajo z dostopom do hrane in večina vojn je bila izgubljena prav zaradi nje.
Pokonci me drži dobra volja!
Ivanka Brodar, mojstrica domače peke iz Hudega pri Radomljah, je za slastne potice in druge dobrote prejela številne nagrade in priznanja. Aprila bo dopolnila 90 let, a je še vedno zelo aktivna in polna načrtov. Vstaja zgodaj zjutraj, navadno ob petih, da telovadi, in se kmalu zatem odpravi na domačo njivo. Še vedno velikokrat iz njene kuhinje zadiši po tradicionalnih sladicah, pred veliko nočjo predvsem po orehovi, pehtranovi in ocvirkovi potici, rada pa jo pripravlja tudi z drugimi, prav domiselnimi nadevi, od kamiličnega, bezgovega do takega iz smrekovih vršičkov. Skrivnost, da je še vedno tako čila in zdrava, je, pravi, v hrani z domače njive, dobrovoljnosti, petju, igranju na harmoniko in veselju..
Rešimo prst!
Spremembe se morajo začeti v glavah ljudi, potem se bodo začele dogajati tudi v svetu, je dejal eden najvplivnejših duhovnih vodij Jagadish Jaggi Vasudev, znan kot Sadhguru. Zato je pri svojih petinšestdesetih letih v okviru gibanja Rešimo prst zajahal motor in se odpravil na 30.000 kilometrov dolgo pot od Londona do Indije. Namenjena je ozaveščanju o degradaciji prsti, ki ogroža prehranski sistem, s tem pa neposredno obstoj človeka in živali. V šestindvajsetih državah se bo srečal z navadnimi ljudmi, voditelji, politiki in strokovnjaki. Reševanje prsti se namreč mora začeti zdaj! Deveti dan poti ga je njegov jekleni konjiček pripeljal tudi v Slovenijo.
Nekaj je narobe
V obdobju, ko nam življenja ne krojijo številna zaprtja in so vsaj v šoli otroci lahko sneli maske, se mnogim sploh ne da poslušati ali brati o nujnosti cepljenja. Še posebej ker vsak pozna koga ali celo več takih, ki jih pred različico omikron ni obvaroval niti tretji odmerek. Ampak zdaj že vemo, da cepivo okužbe ne preprečuje, temveč nas reši hujšega poteka bolezni. Na debati o zaupanju v cepljenje v okviru serije okroglih miz Agonija epidemije, ki jih organizira skupina zaposlenih na ljubljanski univerzi in Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je sodeloval tudi belgijski znanstvenik dr. Sam Brokken, ki je ravno zaradi izjav na televiziji o tem, da cepivo ne preprečuje prenosa virusa, lani februarja letel iz službe.
Mislila sem samo, kako bom to zdržala?
Privolila sem v prošnjo, da kot novinarka za en dan obujem čevlje bolnika s sindromom kratkega črevesa in odpovedjo prebavil, kar je namenjeno ozaveščanju strokovne in laične javnosti o tej bolezni. Čeprav se mi je do trenutka, ko sem stopila v bolnikove čevlje, zdelo, da sem močna osebnost in zmorem marsikaj, sem teh 24 ur komajda zdržala in se kar naprej zahvaljevala za svoje zdravje. Pa ne pozabimo – vedela sem, da gre le za simulacijo bolezni, s katero vsak dan, do konca življenja, v Sloveniji živi okoli 200 bolnikov.
Bo manj domače moke in olja?
Od začetka letošnjega leta je po Sloveniji padla le tretjina do največ polovica običajnih padavin. Suša je čedalje hujša, njive so suhe in razpokane, ozimna pšenica rumeni, izsušeni sta tudi podrast v gozdovih in travna ruša na travnikih. Zato je v naravi velika požarna ogroženost, majhna je tudi vodnatost rek. Agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik pravi, da bo suša najbolj prizadela ozimna žita in oljno ogrščico, še posebej če bo se bo iz zimsko-pomladanskega obdobja razpotegnila v poletje. Kaj storiti?
Ker niso vsi isti!
Če spremljate meritve javnega mnenja – ja, prav tiste, ki bi jih nekateri najraje prepovedali – ste zagotovo opazili praviloma precej visok odstotek ljudi, ki ne vedo, koga bi volili. In je torej naddobra novica te pomladi, da so izumili pripomoček, ki se neodločnim dvomljivcem pomaga odločiti – Volitvomat se mu reče. Je brezplačen, nezapleten in nič ne boli.
Druženje namesto zdravil
Johann Hari, novinar in avtor knjige Izgubljene povezave, ki je te dni izšla pri založbi Primus, je bil depresiven od najstniških let. Večji del svojega življenja je verjel dvema zgodbama o depresiji. Prvih osemnajst let so mu zatrjevali, da je vse v njegovi glavi, da je njegova depresija namišljena. Naslednjih trinajst let, potem ko je zaužil prvi antidepresiv, pa je še vedno verjel, da je vse v njegovi glavi, le da njegovi možgani ne delujejo pravilno, ker jim primanjkuje serotonina, hormona sreče, kot mu tudi pravijo. Z dolgoletnim raziskovanjem je ugotovil, da nobena od teh zgodb ne drži povsem, primarni razlog za depresijo je v današnji družbi in sodobnem načinu življenja. V izgubljenih povezavah, pravi.
Izobrazba je najmočnejše orožje
30 uspešnih žensk iz Lions kluba Ljubljana Viva je pred dobrim letom ustanovilo Vivin sklad, s katerim želijo spodbuditi in finančno podpreti ženske različnih starosti, ki si želijo boljše izobrazbe. Doslej so izdale dva razpisa in nanju se je prijavilo 60 kandidatk iz vse Slovenije. Izbrale so 23 varovank. »Povezuje nas beseda zmorem,« je povedala Maja Zalaznik na predstavitvi sklada. Z nami pa je svojo zgodbo delila gospa Tatjana, ki se je pri 56 letih vpisala na fakulteto – zaradi pomoči Vivinega sklada je njena družina malo lažje zadihala.
Kraj, ki zdravi dušo
Izročilo pravi, da je bil Kurešček že od nekdaj milosten kraj. Skozi stoletja so ljudje na tem kraju, ki je ime dobil zaradi kresov, ki so jih kurili v času turških vpadov, iskali mir in prosili za ozdravitev. Po letih mirovanja, ko je bil zaradi porušene cerkve nekoliko pozabljen, je Marija, ki se je pred tridesetimi leti prikazala očetu Francetu Špeliču, v teh krajih zanetila nov ogenj. Verniki so spet začeli množično romati na Kurešček, ki danes velja za eno pomembnejših romarskih poti v osrednji Sloveniji. Zaradi miru, ki ga tu občutijo, bremena, ki ga odložijo, ter takšnih in drugačnih čudežev, ki so se mnogim zgodili po obisku kraja, sem prihajajo verniki in neverniki od vsepovsod. V teh nemirnih časih vsi iščemo svoj mir.
Rotimo vas, ne ujemite se že tretjič na iste limanice!
Vsem je skupen aktivizem – tako okoljski kot družbeni. Ker so hoteli spremembe, so se brcnili v zadnjico in garali. Ker hočejo še večji obrat na bolje, so vstopili v politično tekmo. Dovolj jim je cepetanja na mestu, skrbi jih dota, ki jo bomo zapustili našim otrokom in vnukom. »Ne damo več okolja ne človeka. Borimo se za okoljsko in družbeno pravično prihodnost, sicer prihodnosti sploh ne bo.« Pogovarjali smo se z Uršo Zgojznik, Urošem Macerlom, Jasmino Jerant in Klemnom Belharjem.
Meji skoraj na čudež
»Vsak teden, tudi po večkrat, me je neznansko bolela glava. Kadar so bili dnevi še posebej stresni, sem se že ponoči zbudila z bolečino. Prvo tableto sem vzela že zjutraj. Če je nisem, so se bolečine samo še stopnjevale,« pripoveduje 61-letna Neža. »Zadnjih nekaj let me je glava bolela 15 ali celo več dni na mesec. Nobenih posebnih razlogov za napad teh bolečin ni bilo in nobeno zdravilo jih ni popolnoma odpravilo,« pa pove 58-letna Mateja.
Gospa, vaša perfuzija je katastrofalna!
Saj ne gre samo za zadnji dve leti, ko je bil dostop do zdravnikov (če ravno nismo umirali) omejen, trgovanje z zdravjem je od zmeraj med najdonosnejšimi posli. Tudi najbolj nejeverni tomaži se znajdejo pred dejstvom, da se bo treba razgledati po bogatem tržišču tako imenovane alternative, saj jim uradna medicina ne more pomagati ali pa jih ne jemlje resno. In potem se nam lahko zgodi, da nas dobijo v kremplje trgovci s čudežnimi pripomočki, nas najprej pošteno prestrašijo, nato pa nepošteno oderejo za veliko denarja.
Tudi ljubezni je lahko preveč
Lucija Čevnik, doktorica socioloških znanosti, specializantka lacanovske psihoanalize, mentorica in svetovalka, je med karanteno ob večerih zapisovala v dnevnik svoja opažanja. Skupaj s strokovnimi uvidi se je top prelevilo v knjigo Mama hčerki, v kateri so zbrani odgovori in razmišljanja matere, ki poskuša svoji hčerki predati kažipot življenjskih resnic. Te bi deklica morala slišati že pred leti, a ji jih mama takrat ni zmogla ali znala posredovati.
Zmoremo in bomo! Ker moramo!
Jane Goodall velja za glasnico upanja. Ekologinja in naravovarstvenica, ki jo je med njenimi nenehnimi potovanji po svetu ustavila šele pandemija, nam iz skromne sobe v svoji ljubi rojstni hiši v Bournemouthu po spletu ves čas sporoča, da ni prepozno, da rešimo svet, da skupaj ZMOREMO in da skupaj BOMO! Ker MORAMO. Zavoljo naših otrok in vnukov. Zavoljo naših bratov in sester v naravi: živali, rastlin, dreves. »Še tako drobna dejanja so pomembna, kumulativni učinek na tisoče etičnih ravnanj lahko izboljša naš svet za prihodnje rodove.« Jane se zaveda, da preživljamo težke čase, vendar hkrati sporoča, da ni prepozno začeti postavljati stvari na pravo mesto. »Odzovite se na izziv, navdihujte in pomagajte. Odigrajte svojo vlogo. Najdite svoje razloge za upanje in naj vas ti povedejo naprej.«
Mislil sem, da je prišel konec
Usoda Ukrajine, ki krvavi v nesmiselni vojni, je stkana iz milijonov osebnih zgodb njenih prebivalcev. Vsaka je drugačna, vsak prebivalec napadene dežele trpi po svoje, tudi če mu je uspelo pobegniti iz katerega od obleganih mest. Pregnance, med njimi je veliko otrok, zdaj štejejo že v milijonih. Pogovarjali smo se z Aleksejem, ki mu je po zapleteni poti uspelo priti do Ljubljane. Zbral je vtise in opisal, kje je dočakal začetek vojne in kako mu je po spletu neverjetnih okoliščin uspelo pobegniti pred rusko mobilizacijo.
Kitajska skrivnost pomlajevanja
Vas zanima, kaj imam skupnega z Jennifer Aniston, Sandro Bullock, Jennifer Lopez, Kim Kardashian, Bar Rafaeli …? Tako kot one sem preizkusila kitajsko kozmetično akupunkturo, ki velja za alternativo botoksu in operativnim posegom. In lahko potrdim – učinkuje!
Bomo litij za baterije črpali iz morja?
Porast prodaje električnih avtomobilov in sončnih baterij je spodbudil povpraševanje po litiju, ki ga potrebujejo za njihovo izdelavo. Proizvajalci ga vsako leto porabijo več kot 160.000 ton. Potreba po litiju se bo v prihodnje le še povečevala, saj ocenjujejo, da se bo industrija litijevih baterij do leta 2027 povečala za osemkrat.
Izolacija je kot lakota
Leta 1972 je francoski pustolovec in raziskovalec Michel Siffre odšel v neko jamo v Teksasu za več kot šest mesecev. Njegov poskus se šteje za najdaljšo samoizolacijo v zgodovini. Po dveh mesecih je zapisal, da komaj drži rdečo nit svojih misli. Po petih mesecih je tako pogrešal družbo, da se je poskusil spoprijateljiti z mišjo. Če ste se morda spraševali, zakaj se po dveh letih karanten sami sebi zdite čudno spremenjeni, je tu odgovor.
Solze, napeti trenutki in navadna štala
Neugledna siva stavba, pravzaprav skladiščna hala za nakupovalnim centrom s pohištvom v Ljubljani od zunaj niti malo ne izdaja, da je znotraj znana francoska restavracija Chateau de Philippe, v katero zelo pogosto zahajajo Jurij Zrnec, Katarina Čas, Klemen Janežič, občasno tudi Zvezdana Mlakar, pa Bojan Emeršič z ženo Viktorijo Bencik, pogosto tudi Domen Valič ... Ne, ne gre za novo prestižno lokacijo, kjer bi se skrivali znani slovenski igralci, temveč za velik studio, v katerem snemajo uspešno serijo Ja,chef!