V davnini je pod Kureščkom vodila stara pot iz Ljubljane čez Ig na Golo, kjer je bila v rimskih časih utrjena vojaška postojanka, in naprej proti Cerknici. Hrib z romarsko cerkvijo Marije Kraljice miru se dviguje nad vasjo Zapotok. Ko smo ga obiskali, se je kopal v jutranjem soncu in nam ponujal razgled na precejšen del Slovenije. V cerkvi in okolici ni bilo žive duše, samo blažen mir. Vendar pa kraj ni povsem neobljuden. V hiši poleg cerkve sta v nastajajoči skupnosti našli dom Lidija in Sandra. Poleg molitve skrbita za romarje, ki pridejo na Kurešček – seznanjata jih s krajem, skrbita za prostore in ljudi, ki pridejo tudi za več dni; v bližini je namreč romarski dom. »Srečujemo vedno več ljudi, ki so izkusili izgorelost in dno, ki povejo, da so tukaj začutili mir. Ko ne vedo, kako v življenju naprej, pridejo, se v cerkvi potopijo v tišino in molitev ter si naberejo novih moči. Marija je namreč med drugim rekla, da je to kraj ozdravljenja dušnih bolezni in ran,« je povedala Lidija Sušnik in dodala, da s Sandro pomagata tudi pri organizaciji dogodkov, vodita molitvene skupine ter z glasbo sodelujeta pri bogoslužju.
Od nekdaj milostni kraj. »Kurešček je milostni kraj, odkar pomnimo. Stoletja so se ljudje priporočali za mir in se zanj zahvaljevali. Morda je prav zato v teh dneh toliko aktualnejši. O milostnih pojavih na Kureščku je pisal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske, pozneje pa je eden od duhovnikov, ki so tu službovali, zbral nekaj teh pojavov in jih objavil v cerkvenem časopisu Zgodnja Danica. Ve se, da je na tem mestu stala cerkvica že v 15. stoletju. Obstaja več legend o njenem nastanku. Najverjetnejša je ta, da sta jo postavila dva brata graščaka po hudem medsebojnem sporu v zahvalo za milost sprave. Posvetila sta jo Mariji, ki jo vse odtlej častijo kot Kraljico miru. Leta 1940 je takratni ljubljanski škof Gregorij Rožman povabil Ljubljančane in prebivalce okoliških župnij na spokorno romanje za mir – skupaj s škofom se jih je 1. septembra udeležilo več kot 7000. Zaobljubili so se, da bo to romanje postalo tradicionalno, a jim ga je uspelo izvesti samo še naslednje leto. Druga svetovna vojna je močno prizadela tudi te kraje – hišo, v kateri smo zdaj, in romarski dom spodaj so požgali Italijani, nemška granata pa je zadela streho cerkve. Ta je počasi razpadala. Leta 1950 so uspeli iz nje rešiti kipe, leta 1970 pa je v prvomajskem kresu zgorel še zvonik. Kraj je bil nazadnje v ruševinah in pozabljen.« Do leta 1990, ko je po pričevanjih oče France Špelič na gori doživel srečanje z Marijo....
Več v reviji Jana, 22.3.2022
