Jan Šlamberger in njegova žena Martina, ki prihaja iz Avstrije, sta se spoznala na Dunaju, kjer je on študiral energetiko, ona pa nevrobiologijo. Od nekdaj sta močno povezana z naravo, jo cenita in spoštujeta. »Zelo močno verjameva, da uspešno podjetje ni nikoli vase zaprto in sebično. Še posebej v kmetijstvu ni prostora za sebičnost, navsezadnje delaš z najmočnejšim partnerjem na tem planetu, naravo. Vsak kmet, ne glede na to, ali je ekološki ali ne, skrbi, da bi bila njegova tla zdrava. Kajti zemlja je temelj njegovega dela in ima v skladu s tem tudi največjo vrednost. Kdor v kmetijstvu razmišlja sebično in samo iz zemlje jemlje, v nekem trenutku ne bo dobil nič več, ker zemlja nima več česa dati. To je bil tudi razlog, da sva začela gojiti sladki krompir. Najučinkovitejši način, da zemlja ostane zdrava, je, da na njej izmenjujemo kulture. Vsaka kultura ima drugačne zahteve, zato je pomembno, da ista kultura nikoli ne pride dvakrat zaporedoma na iste površine. Na primer, sladki krompir v nasprotju s preostalo zelenjavo ne potrebuje skoraj nič dušika za rast in sočasno prinaša hranila nazaj v zemljo, saj se ob spravilu njegovo bujno zelenje zmelje in vrne v zemljo, kar je tako imenovano zeleno gnojenje. To bo koristilo kulturam, ki bodo rasle na tej zemlji v naslednjem letu. Uvedba novega pridelka nima le ekonomske vrednosti, ker je mogoče prodati še en pridelek, temveč tudi pomaga k raznolikosti kultur in ohrani zemljo zdravo,« razmišljata in dodajata, da zelenjave ne gojiš v laboratoriju ali tovarni. Zato prava, torej pridelana v naravi, ne bo nikoli generična. Vsak pridelek, pridelan v zemlji, je takšen, kot sta ga soustvarila vreme in zemlja – naraven in raznolik. »Kar pa že leta povzroča težave pridelovalcem, saj je potrošnik čedalje zahtevnejši. Naša družba se je vedno bolj razvijala v smeri perfekcionizma, s čimer zelenjava, pridelana v zemlji, ne more držati koraka. Zaradi tega se vsako leto zavrže tone brezhibne hrane. Ne zato, ker je slaba, temveč zato, ker preprosto ne more dohajati perfekcionizma naše družbe. Zaradi perfekcionizma tudi kar precej sladkega krompirja ne najde poti na police trgovin. Za ta problem sva želela najti rešitev. V vsakem sladkem krompirju namreč tiči ogromno ročnega dela in ljubezni. Namesto da bi se pritoževala in ničesar naredila, sva sprejela problem ter zanj iskala rešitev. Iz prevelikih sladkih krompirjev sva naredila brezglutenske testenine Batasta,« povesta.
Hitro so postale velika prodajna uspešnica. Po začetnem uspehu sta prišla do točke, ko je bilo nemogoče narediti vse delo v dvoje, s samo štirimi rokami. Začela sta širiti ekipo. To je bilo za majhno zagonsko podjetje velik korak, ki jima je veliko pomenil. Tudi s tem – z ustvarjanjem novih delovnih mest – sta lahko ustvarila dodano vrednost za družbo. Za njiju kot podjetnika to pomeni tudi odgovornost. Ne le finančno, temveč tudi čustveno.
Več v reviji Jana št. 15, 12.4.2022
