Zgodbe

Obljuba višje pokojnine ni dovolj!

Neva Železnik
12. 4. 2022, 20.33
Posodobljeno: 12. 4. 2022, 20.43
Deli članek:

Zaradi neprimernih, zmedenih in včasih tudi kaotičnih ukrepov v času korone je v domovih starejših umrlo več kot 2.000 ljudi. Tisti, ki so preživeli, pa so bili pogosto telesne in duševne razvaline, trpeli so, ker predolgo niso imeli obiskov, poleg tega jih zaradi pomanjkanja kadra v tem času največkrat nihče ni peljal na zrak ali se z njimi ukvarjal. Starejši so pogosto čemeli po sobah, mnogi gledali le v strop in prazne stene, nekateri celo pozabili govoriti. A za te grozote se jim vlada ni opravičila, prav tako ni priznala niti ene od svojih napačnih potez. Zdaj, ko je najhujše, vsaj upamo, za nami, bi od vlade pričakovali, da bo odredila neodvisno preiskavo o prezgodnjih in nepotrebnih smrtih mnogih stanovalk in stanovalcev domov, ki jih niso poslali v bolnišnice, čeprav so tja sodili.

Revija Jana
Mali predvolilni vodnik za starejše

Starost v času korone je bila torej vse prej kot dostojna. Kaj je že to dostojna starost? Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti, združenja za dostojno starost, jo je opisala takole: »... ko si letom primerno telesno in duševno zdrav, upoštevan, še vedno dejaven in imaš veselje do življenja, ker imaš zadovoljene osnovne človekove potrebe. Ko obnemoreš in potrebuješ pomoč, pa imaš po načelih solidarnosti zagotovljene tudi storitve dolgotrajne oskrbe. Potem se sam odločiš, katere boš koristil. V primeru  hude, neozdravljive bolezni in neznosnega trpljenja pa boš imel tudi pravico, da zaprosiš za pomoč in doživiš lahko smrt.« Pogoj za vse to pa so medgeneracijska solidarnost, sodelovanje in predvsem močna socialna država z javnim zdravstvom, šolstvom in socialo ter dobro pokojninsko politiko, ki bo odpravila dolgotrajno revščino med starejšimi.

In kako je s tem v resnici? V samostojni Sloveniji živi vsako leto več starejših ljudi, ki se čutijo čedalje bolj zapostavljeni na vseh družbenih ravneh, a najbolj boleče v zdravstvu, zdravstveni negi, socialni oskrbi. Za nameček jih je veliko zdrsnilo pod prag revščine, še posebej to velja za samske starejše ženske. Na prosto posteljo v domu čaka več kot 12 tisoč starejših, navadno več kot eno leto, najdlje, tudi pet let, v Ljubljani. Če že dobijo prosto mesto, pogosto ne morejo plačati oskrbovalnine. V javnem zavodu stane najzahtevnejša oskrba približno 1300, v zasebnem pa tudi več kot 1800 evrov na mesec. In končno: zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je na silo, kot zadnja v Evropi, sprejela Janševa vlada, je, žal, mrtva črka na papirju. Nikakor ga niso hoteli popraviti, čeprav so stroka, izvajalci ter opozicija s civilno družbo vred predlagali vrsto amandmajev. Zato bi ga bilo treba spisati na novo. To so dale v svoje programe vse stranke opozicije in tudi nekatere do zdaj neparlamentarne stranke.

Za javno zdravstvo! V zdravstvenem sistemu je ostalo brez zdravnika skoraj 140 tisoč ljudi. Največje žrtve so spet starejši, ki imajo več kroničnih bolezni. Zato združenje Srebrna nit zagovarja programe tistih strank, ki se zavzemajo za močno in dostopno javno zdravstvo ter ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To so v programe zapisale naslednje stranke: Levica, LMŠ, Piratska stranka, Socialni demokrati in SAB. Nekatere stranke starejše le mimogrede omenjajo skupaj z drugimi ranljivimi skupinami (revnimi, invalidni in brezposelnimi), druge pa so se o njih obširno razpisale in ponudile tudi zelo konkretne rešitve. Takšna vsebina je v programih strank (po abecednem vrstnem redu): DeSUS, Gibanje Svoboda, Levica, LMŠ, Naša dežela, Piratska stranka, Socialni demokrati in SAB. Vse stranke pa obljubljajo višje pokojnine in hkrati menijo, da je treba pokojninski sistem popolnoma ali vsaj delno reformirati.

Več v reviji Jana št. 1512.4.2022