Ne gre le za problem socialno šibkih, stanovanjska kriza, ki je niti ne smemo več imenovati kriza, temveč kronično stanje, je tako globoko zarezana v premnoge družine, da lahko govorimo o večini. »Imamo ožjo skupino ljudi, ki še nekako pride do stanovanja, eno skupino, kjer stanovanja kopičijo, saj je to zanje varna naložba in plemenitenje financ, tretja skupina pa se iz leta v leto veča in postaja večina – ta ne bo nikoli prišla do stanovanja,« razlaga Ramšak, ki mu je po šestih letih intenzivnega ukvarjanja s stanovanjsko problematiko o tem vedno težje govoriti. »Ker se nič ne izboljša, celo čedalje slabše je.« 

Ko niti kot otrok matere z nizko plačo prvo leto študija ni bil upravičen do sobe v študentskem naselju, se je znašel na nestabilnem najemnem trgu slovenske prestolnice. »Že takrat ti postane jasno, da si boš moral poleg študija poiskati službo. Ob rednem delu pa ne moreš kakovostno in predano študirati. Tako je kopica sposobnih ljudi vrženih v deprivilegiran položaj in jih to začne zavirati pri razvoju kariere.« Soustanovil je stanovanjsko zadrugo, aktivno sodeluje pri pisanju zakona in lahko prav zaradi takih izkušenj pove, kako brezperspektivna je naša stanovanjska realnost. Prihodnost pa je tudi z novosprejetim zakonom o stanovanjski jamstveni shemi za mlade do 38. leta po njegovem mnenju brez odločnih in politično nepriljubljenih ukrepov črna.

Zakaj je novi zakon slab? Pa tako dobro se sliši. Jamstvo države za posojilo v višini 200.000 evrov ne pomeni, da vas bo banka ocenila kot posojilno sposobne – pri tem ostaja še kar nekaj dilem. Predvsem gre za ukrep na področju povpraševanja, in tega bi se morali kot družba bati, opozarja Ramšak s kolegi iz inštituta. »Da se tak ukrep ne obnese, lahko vidimo na Madžarskem in Hrvaškem: stanovanja se ne pocenijo, temveč postanejo bolj nedostopna; najprej je nekaj mesecev še stabilnih, nato pa cene poskočijo v višave, saj kadarkoli razpišeš subvencije, trg hoče še več. Dolgoročno bodo cene še bolj zrasle in mnogi si tudi s tem ukrepom ne bodo mogli več pomagati. Pade tudi kakovost novogradenj, zmanjša se kvadratura, saj investitorji gradijo znotraj zneska, ki ga je pripravljena država subvencionirati, zaradi cenejše zemlje gradijo na obrobju mesta, kjer ni infrastrukture, in smo spet pri problemu razpršene gradnje. Tudi če odmislimo, da je bistvo zakona zgrešeno in bo imel drugačen učinek, kot ga hočemo doseči, gre za izjemno slabo spisan zakon. Če mi na mizo postavite pol litra kave in tri rogljičke, bom do jutri zjutraj sestavil boljšega.«

Kaj smo storili narobe? Odgovor je precej preprost: nismo razmišljali o prihodnjih generacijah. Medtem ko za leto 2022 ocenjujejo, da bo zgrajenih nekaj čez 3.000 stanovanj, so jih v 70. letih zgradili skoraj 20.000 – na leto! »Ob osamosvojitvi smo imeli izjemno velik in kakovosten javni stanovanjski fond, a smo ga privatizirali. Po Jazbinškovem zakonu si do stanovanja prišel za ceno enega golfa. Takrat naj bi resno primanjkovalo denarja in ga je vlada nujno potrebovala za delovanje. Če smo že bili v to prisiljeni, bi morala vlada takoj začeti razmišljati o naslednjem koraku za ohranjanje dostopnosti stanovanj in še naprej kakovostno graditi. Tega pa pri nas ni nihče nikoli naredil. To je v resnici glavna napaka in politiki ne moremo odpustiti, da ni razvila novega sistema ali obudila starega, ki je deloval. Odtlej smo področje stanovanjske preskrbe prepustili trgu, ki nikoli v zgodovini in nikjer na planetu ni in ne bo poskrbel za dovolj kakovostnih dostopnih stanovanj – predvsem pa ne za srednji ali nižji srednji razred. Kaj šele za ljudi s socialnega dna! Javna stanovanjska preskrba pa nikakor ne bi smela biti osredotočena samo na najranljivejše.«

Več v reviji Jana št. 16, 19.4.2022