Podobe črnih bikov stojijo ob španskih avtocestah, krasijo spominke za turiste, vsako večje mesto ima areno za bikoborbe. Poleg tega imajo poleti po vaseh veselice, ki vključujejo tako imenovani tek z biki. Dogodek za te mogočne živali nikakor ni prijeten – tudi če ne umrejo, se pogosto poškodujejo, predvsem pa so pod velikim stresom. Redno se poškodujejo in celo umirajo tudi obiskovalci teh prireditev. Medtem ko imajo nekateri Španci bikoborbe in tek z biki za starodavno tradicijo, ki jo je treba ohraniti, večina okrutno tekmovanje z živalmi zavrača.
Ni kultura, mučenje je
V vsaki državi do neke mere izkoriščamo živali za zabavo in dobiček: po hribovitih grških otokih nosijo pretežke turiste osli, na Tajskem sloni, ki jim to zelo škodi, v Maroku in Egiptu pa kamele. Na Poljskem imajo tradicijo, da dva konja do gorskega jezera Morskie oko vlečeta velik voz, poln turistov, ki so skupaj za celo tono težji od priporočenega bremena za konje. Po treh letih tega dela so konji tako uničeni, da jih pošljejo na zakol. Pri nas se lahko »pohvalimo« z medvedi, ki so leta in leta zaprti v premajhnih in neprimernih kletkah, da bi privabili obiskovalce. Vse te živali trpijo, vsem se godi krivica, a z bikoborbami vseeno ni primerjave. Kri in smrt sta bistveni del bikoborb.
Ne moremo reči, da v zadnjih letih nismo bolje poskrbeli za dobrobit živali, čeprav bi lahko storili še marsikaj dobrega. V Valencii, kjer živim zadnjih nekaj let, ni tako. Na vsakoletnem festivalu Fallas praktično cel marec pokajo, dovoljene so tudi močne petarde, ki jih pri nas že leta ni več mogoče kupiti, vsaj legalno ne. Malokdo se ukvarja s tem, kako to vpliva na ptice, ki se od strahu zaletavajo v okna, pa na mačke, pse in vse druge živali v mestu. Človeška zabava ima v Španiji vedno prednost in nič drugače ni, ko so vir zabave biki. V centru Valencie stoji velika arena za bikoborbe, kjer so danes sicer večkrat koncerti kot bikoborbe, a so tudi te. Pred areno stoji kip bikoborca, na katerem je pred leti pisalo »No es cultura, es tortura«, Ni kultura, mučenje je. Napis so hitro odstranili.
Žalostno življenje bikov
Za bikoborbe vzrejajo vrsto toro bravo. Te bike gojijo na velikih posestih, stran od ljudi, na bikoborbe pa so poslani le tisti, ki pokažejo pravo kombinacijo agresije, moči in vzdržljivosti. Gojijo jih selektivno, parijo torej samo tiste s temi lastnostmi. Za te bike je značilno, da se vedejo agresivno, zlasti kadar so sami ali ne morejo zbežati. Običajno so rjavi ali črni in tehtajo od 400 do 700 kilogramov. Tako samci kot samice imajo dolge rogove. Biki so barvno slepi, muleta (rdeča tkanina na palici, s katero bikoborec draži bika) jih torej moti samo zato, ker se premika, ne pa zaradi barve. Rdeča barva je tradicionalna za bikoborce, poskrbi pa tudi za to, da so krvavi madeži manj vidni.
Ko so biki stari približno eno leto, jih ločijo od mame, jim odščipnejo del ušesa in jih štirikrat ožigosajo. Pri dveh letih jih testirajo in se odločijo, ali jih bodo razmnoževali, poslali na bikoborbo ali zaklali. Testirajo njihovo agresijo na konje, ne na ljudi, ker teh pred bikoborbo ne smejo napasti, da ne bi »vadili« – to sme le človek. Rogove se naučijo uporabljati z drugimi biki, kar pogosto privede do poškodb ali celo smrti. Samice, ki prestanejo test, se razmnožujejo, dokler se lahko, nato jih zakoljejo za meso. Tako samci in samice, ki niso primerni za razplod, velikokrat končajo v vadnicah za bikoborce ali na vaških veselicah. Pri slednjih je problem prevoz, ki je za živali izredno stresen in lahko traja tudi do deset ur, pri čemer so biki izolirani, kar jim povzroča dodaten stres, saj so družabne živali.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
