V noči na 9. avgust je zdravnica pripravnica v kalkutski učni bolnišnici R. G. večerjala s svojimi kolegi. Ker je bila utrujena, posebnih prostorov za počitek pa bolnišnica nima, je šla počivat v seminarsko dvorano. Naslednjega jutra so tam našli njeno močno poškodovano in napol golo truplo. Družina je morala čakati ure, preden so jih spustili blizu. Hči je ležala tam z razkrečenimi nogami, eno roko na glavi in zavita samo v rjuho. »Vaša hči je umrla zaradi samomora,« je bilo pojasnilo vodstva bolnišnice. Starši niso mogli verjeti svojim ušesom. Bilo je očitno, da je bila mlada zdravnica posiljena in umorjena. Na njihovo vztrajanje, da gre za zločinsko dejanje, so odgovorni naredili vse, da bi zadevo pometli pod preprogo, pri čemer jim je pomagala tudi policija. Nenaravno smrt mlade zdravnice so namreč prijavili šele 24 ur po tem, ko so jo že upepelili, pod čedalje večjim pritiskom. Direktor bolnišnice si je celo privoščil neprimerne komentarje o žrtvi. Ko je vse skupaj postalo preveč javno in se je na pristojne zlil val ogorčenja, je le odstopil s položaja. A bil na začudenje vseh že po 24 urah imenovan nazaj.
Vse skupaj je prelilo kapljo čez rob že tako polne čaše mladih zdravnikov v bolnišnici, prekinili so delo, razen dežurne službe, in zahtevali takojšnjo aretacijo storilcev. Pridružili so se jim zdravniki pod praporom Indijskega zdravniškega združenja, študentje medicine in širša javnost v večjih mestih po vsej državi. V zdravstvenem sistemu je zavladal še večji kaos kot že sicer. Ko so enkrat le začeli raziskovati, so kriminalisti osumljenca hitro našli. Mlado zdravnico je napadel Sanjoy Roy, 33-letni prostovoljec v bolnišnici, ki je bil že prej obsojen domačega nasilja. Kljub temu je imel tesne vezi z višjimi policijskimi uradniki, ki naj bi mu omogočili neoviran dostop do bolnišnice. Kaže pa, da tudi kaj več, saj se je izkazalo, da so posnetki varnostnih kamer, ki bi nedvoumno dokazali njegovo krivdo, uničeni. Javnost ne dvomi, da so bili v prikrivanje dokazov vpleteni tako vodstvo bolnišnice kot policija. Ljudje so ponoreli. Množica protestnikov je vdrla v bolnišnico in uničevala vse, kar jim je prišlo pod roke. Višje sodišče v Kalkuti je zaradi resnih napak v preiskavi in pomanjkanja napredka zadevo predalo Centralnemu preiskovalnemu uradu (CBI), tam pa je specializirana ekipa, vključno s forenzičnimi in medicinskimi strokovnjaki, začela novo preiskavo incidenta. Ustanovljena je bila tudi nacionalna delovna skupina, ki bo preučila situacijo in v dveh mesecih pripravila poročilo o stanju varnosti v zdravstvu. Težave v sistemu so sicer številne in široko razširjene, vključno s pomanjkanjem prostorov za počitek in sanitarij, delujočih kamer CCTV, varnostnega osebja in ustreznih varnostnih pregledov za orožje na vhodih. Indijski premier Narendra Modi je ob tem spregovoril o naraščajočem nasilju nad ženskami v Indiji, ki se pogosto prelevi v prava grozodejstva, o katerih je težko že poslušati.
Dve tretjini zdravnikov je strah nasilja
Zdravniki in zdravnice niso pri tem nobena izjema. Uradnih podatkov v deželi, kot je Indija, ni več kot toliko, a raziskava Indijskega zdravniškega združenja je pokazala, da je tam 62,8 odstotka zdravnikov strah nasilja, 46,3 odstotka pa jih pravi, da je nasilje glavni vzrok njihovega stresa. Mediji so samo v letih od 2016 do 2018 poročali o dvaindvajsetih primerih hudih napadov na zdravnike. Enega od njih so privezali na drevo, ga oropali, njegovo ženo in hčer pa skupinsko posilili, več zdravnikov so brutalno pretepli, zdravnici razbili lobanjo, mlajšo zdravnico je v nočni službi pacient zabodel do smrti. Indijski zdravniki zaradi fizičnega nasilja, ki se jim dogaja, neprestano tudi stavkajo. V šestih letih, med 2014 in 2019, je bilo proti nasilju nad zdravstvenimi delavci in zdravniki organizirano povprečno štirinajst bolnišničnih stavk letno, to je več kot ena vsak mesec. Spremeni pa se nič. Po zadnjem valu stavk in protestov je ministrstvo za zdravje izdalo direktivo, ki določa, da morajo vse državne bolnišnice v šestih urah vložiti pritožbe policiji po vsakem nasilju v njihovih prostorih. A kaj pomagajo uredbe in zakoni, ko pa jih nihče ne izvaja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
