Velika večstanovanjska stavba na Masarykovi ulici v Mariboru ni ena tistih lepo ohranjenih dam, za katere je moč reči, da uspešno skrivajo svoja leta – nasprotno, navzven deluje bistveno slabše, kakor pa je v resnici. Da je podoba nekdaj sijoče betonske matrone kar najbolj klavrna, poskrbi kontrast s sodobnimi zgradbami okoli nje, ki samo čakajo na starkin skorajšnji konec, ko se bo lahko celoten kompleks mariborskega kliničnega centra razširil čez območje, na katerem sedaj še trmasto vztraja. Dolgo ne bo več vztrajala, kajti na treh straneh je že obdana z gradbiščem, v središču katerega rastejo zametki novega stolpiča, kjer naj bi v prihodnosti namestili onkološki oddelek. In tako zdelana stavba na Masarykovi ulici na svojem otočku sredi gradbišča trepeče pod navali bagrov, vrtalnikov in kladiv, ki tolčejo že nevarno blizu njenih sten – le 37 centimetrov stran, če smo povsem natančni; skupaj z njo pa trepečejo, preklinjajo in obupujejo tudi njeni stanovalci in stanovalke, ki jih je država zapustila na tem prašnem, hrupnem, razpokanem koščku ulice.
Aroganca, da te kap – dobesedno
Razčistimo takoj na začetku: da mariborski UKC, predvsem pa bolniki iz vse Slovenije, krvavo potrebujejo stolpič, ki bo omogočil širitev onkološkega oddelka, je dejstvo, ki ga ne izpodbija nihče. Rak stopnjuje svoj neusmiljeni pohod, število novih bolnikov se z vsakim letom poveča za približno dva odstotka. Brez širitve v nove prostore mariborska bolnišnica ne bo zmogla slediti temu trendu. Toda da gradnja sedemnadstropnega stolpiča že krepko zamuja, niso krivi prebivalci in prebivalke stanovanj na Masarykovi ulici, temveč izvajalci slovenske zdravstvene politike, ki so pri načrtovanju širitve bolnišnice postavili onkologijo na zadnje mesto, potem pa za nameček še gladko prezrli dejstvo, da je tudi ta del 85.000-glavega mesta poseljen in da slepa pega v središču vrisanih projektov ni puščava, temveč je že desetletja dom ljudi, ki so ga postavili s svojimi žulji in napolnili s svojimi spomini.
»Najhuje na vsem svetu me boli ta krivica – ko mi nekdo očita nekaj podlega, na kar sam ne bi niti pomislil,« zaječi eden izmed njih, upokojenec Aleksander Rottmann. »Ne jaz ne katerikoli od sosedov nismo nikoli in nikdar nasprotovali širitvi onkologije. Radi bi le, da nas država obravnava kot ljudi!« Uglajeni, odločni možak med pogovorom varčuje z močmi. »Pazi, da se ne razburiš,« ga vmes opominja soproga Kristina. V svojem lično urejenem domu nas sprejmeta vsega nekaj dni po tem, ko se je Aleksander vrnil iz bolnišnice, kjer je dva tedna ležal po možganski kapi. Tlak mu je čez zdravo mero pognal zadnji sestanek stanovalcev Masarykove in predstavnikov ministrstva za zdravje z direktorjem urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu (Unkiz) Tomažem Pliberškom, ključnim vladnim človekom za izvedbo gradnje onkološkega stolpiča v Mariboru, na čelu. »Sploh nas ni pustil do besede, višek pa je bilo, ko nam je njegova odvetnica začela groziti, da nas bodo kratko malo razlastili in vrgli na cesto.« To je bilo za Rottmannove utrujene možgane, ki jim mora že 23 let pomagati z zdravili proti strjevanju krvi, preveč.
Skoraj pol stoletja življenja na gradbišču
Zakonca Rottmann na Masarykovi živita že 51 let. Ko sta prišla, ni bilo na tem območju skoraj ničesar, le nekaj praznih stavb, od bodoče mariborske bolnišnice pa zgolj skelet stolpnice, v kateri je bil pozneje vzpostavljen oddelek za kirurgijo. Že leta 1978, približno pet let po njunem prihodu, so zarohneli prvi gradbeni stroji in začeli graditi kompleks sedanjega UKC Maribor – odtlej niso več nehali rohneti. Druga za drugo so iz tal rasle bolnišnične stavbe, pod zemljo so se razpredli hodniki in povezali posamezne oddelke, pa tudi celoten klinični center s prostori psihiatrične klinike na drugi strani železnice. Medtem ko je bolnišnica širila in sproti obnavljala, je velika meščanska večstanovanjska stavba, v kateri s sosedi in sosedami živita Aleksander in Kristina Rottmann, z enako hitrostjo propadala; iz razlogov, ki niso docela jasni, jim je mestna oblast menda odrekla ustrezna dovoljenja za sprotno obnavljanje.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
