Zadnje tedne se vsa Slovenija spet razburja, paberkuje in pametuje okoli »romske problematike«. Kar je pravzaprav zgolj fin izraz za vsesplošno zgražanje nad trenji med večinsko populacijo in v ločene gete zaprtimi Romi, ki redno prebijajo ozke meje, ki so jim bile začrtane, ter vznemirjajo svoje sosede tudi z nasiljem in kriminalom. In tako Dolenjska z Belo krajino in Kočevsko v perspektivi, kot se kaže s kavčev in pisarniških stolov v preostanku države, spet postaja nekakšen slovenski ekvivalent Divjega zahoda, kjer se vzorci domnevno večvredne, omikane civilizacije spopadajo s poslednjimi ostanki neprilagojene prvinske kulture. Po napadu skupine Romov na policiste v Kočevju lokalni prebivalci že napovedujejo samoorganiziranje v vaške straže, premier Robert Golob pa je sklical veleume v vladni skupini za romsko problematiko, ki z varne razdalje v beli Ljubljani že snujejo nove birokratske ukrepe – da bi si nataknili škornje in zagazili v blato rezervatov novodobnih slovenskih Indijancev, jim ni prišlo na misel, prav tako se nikomur ni zdelo vredno, da bi v omenjeni svet modrecev povabil kakšnega glasnika mnenj, predlogov in interesov iz upornih romskih vasi.
»Vse skupaj je nova grda, grda zloraba Romov v politične namene,« je prepričana Olivera Mirkovič iz Leskovca pri Krškem. »Na hrbtih marginalizirane skupine se nabira politične točke in poglablja sovraštvo.« V nasprotju s kibici in dušebrižniki, ki zgolj od daleč spremljajo izbruhe nasilja v jugovzhodnem bedru slovenske kokoške, Mirkovič vsak dan živi realnost nenehnih trkov med večinskim in marginaliziranim prebivalstvom – že skoraj trideset let namreč dela z romskimi otroki in njihovimi starši v naselju Kerinov Grm, najgosteje naseljeni vasi v vsej državi. Nastala je šele leta 2010, ko je občina Krško izplačala kmete, ki so jim Romi nezakonito zasedli zemljišča, in na njih uredila komunalno infrastrukturo, napeljala elektriko in uredila cesto. Leto dni pozneje je v Kerinovem Grmu nastal poseben vrtec za romske otroke, ki vse odtlej velja za temelj prizadevanj za integracijo te populacije v tamkajšnje okolje – Olivera Mirkovič že od samega začetka dela v njem kot svetovalna delavka in vsa ta leta z neizmerno potrpežljivostjo, sočutjem in tudi odločnostjo korak za korakom razbija meje med svetovoma. »To je delo na dolgi rok,« pravi svetovalka, »vzorcev, katerih korenine se vlečejo veliko generacij v preteklost, ni mogoče spremeniti čez noč.«
Česar ne poznaš, se bojiš
Ti vzorci so se pokazali že takoj ob odprtju vrtca. Romske skupnosti so v Posavju in na Dolenjskem še vedno marsikje organizirane kot razširjene družine, v katerih vzgoja otrok poteka doma – ker so starši, zlasti matere, večinoma brezposelni, imajo toliko več časa zanje, posledično pa so otroci vpisani šele v osnovno šolo, da se s tem izpolni predpisana zakonska obveznost. »Zato so romski otroci mnogokrat zelo navezani na starše, ti pa so izredno zaščitniški do njih in nezaupljivi do vzgojiteljic,« razlaga Olivera Mirkovič. »Otroke največkrat vzgajajo permisivno, dvoletnik je kralj, bratje in sestre mu morajo odstopiti igrače, starši mu popuščajo, da ne bi jokal, in marsikateri malček šele pri nas prvič sliši besedo ne. Ko jim začnemo postavljati meje in deliti stvari, največkrat pride do upora. Otroci jočejo in trmarijo ter nočejo več v vrtec – tedaj se marsikateri starš zlomi in jim popusti. Težko je vsak dan gledati svojega otroka, kako v stiski hlipa.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
