V zadnjem času leti policijski helikopter z ekipo gorskih reševalcev po več kot dvajsetkrat na teden reševat pohodnike; nekateri niso poškodovani in bi lahko sami prišli v dolino, če bi bili pravilno obuti, z rezervno obleko, hrano in vodo v nahrbtniku. Namesto tega imajo vsi telefone – bodo pač poklicali na pomoč, če bo šlo kaj narobe. Med njimi je veliko tujcev, a zelo malo alpinistov; če pokličejo na pomoč, gre običajno za hude težave, ki jih težko predvidiš. Le od kod ta občutek, da lahko gre v gore čisto vsak, tudi takšni, ki se jim še do bližnje trafike ne ljubi peš? Mnogi od teh se poškodujejo, pa tudi umrejo. Ali lahko, za božjo voljo, vsaj nekaj takšnih nepotrebnih nesreč preprečimo?
Pred leti so v razmaku nekaj dni kar dvakrat reševali istega trebušastega Angleža, ki se je na Tolminskem v plastičnih natikačih zaplezal v bližnjih hribih in se izgubil. Nič se mu ni zgodilo, samo podplate je imel ožuljene in krvaveče in precej prestrašen je bil. Dobro, razumeš, da se to zgodi enkrat – ampak dvakrat? Na nevarni poti pod triglavskimi stenami, ki jo je precej poškodoval potres, sem srečala Čehinjo v bikiniju in teniških copatih. Eno takšno sem videla prejšnji dan na Triglavu, tudi v tankih supergah, jokala je, tako so jo boleli gležnji, in fant, ki jo je vlekel v hribe, češ saj ni nič, jo je potem štuporamo nesel do Kredarice, mi pa smo nosili njuna nahrbtnika, v katerih pa ni bilo planinskih čevljev. Dva sem tako rekoč napodila v dolino, ženska me je namreč v Vodnikovem domu spraševala, »ali je naprej proti Triglavu še bolj strmo«, imela je namreč hudo vrtoglavico, ampak njen tip je vztrajal, da bo že nekako zmogla. Zakaj imajo tujci občutek, da se po naših gorah igraje sprehajaš? Imajo v hotelih in kampih na začetkih gorskih poti velikanske panoje z navodili, priporočili in prepovedmi? Se mi zdi, da ne. Naše gore so po zaslugi srčnih planincev izjemno dobro markirane, poti so smiselno speljane, tudi tam, kjer včasih ni treba, so lestve, stopnice, klini in vrvi. Če le imaš kondicijo in nekaj osnovnega znanja, se lahko na naš najvišji vrh sprehodiš.
V tujih (evropskih) gorah večinoma ni tako – razen osnovnih informacij in smerokazov ni kaj dosti pomagal. Izkušeni alpinisti se zanesejo na svoje znanje, pohodniki pa morajo tvegati ali si najeti vodnika. Če se jim kaj zgodi, jih najprej vprašajo, kdo bo plačal reševanje, šele potem se odpravijo na akcijo. Večina popotnikov se za takšne poti zavaruje pri zavarovalnici, ker jih lahko reševanje stane celo premoženje. Pred desetletji so v švicarskih Alpah nekaj dni reševali naše alpiniste, ki jih je presenetilo slabo vreme; eden od naših poslovnežev je založil 25.000 frankov, da se je reševanje sploh začelo. Razumete?
Za planince, ki se zaplezajo ali ponesrečijo v gorah, so gorski reševalci angeli, pa če vanje verjamejo ali ne. Si predstavljate, ko se že skoraj poslavljaš od življenja, pa se nad teboj oglasi helikopter in zaslišiš nekje blizu glasove ljudi, ki so pripravljeni tvegati svoje življenje, da bi rešili tvoje? Kakšen je njihov status? Podoben kot pri prostovoljnih gasilcih – veliko truda in znanja, v zameno pa dobijo opremo, pa še za to je treba včasih prosjačiti. Delodajalci (tudi ne vsi) jim dajo prosti čas (kar država načeloma plača), sami ne dobijo nič. In tudi pravzaprav ničesar ne zahtevajo, ker moraš biti za kaj takšnega res poseben človek; neredko pri reševanju nastradajo tudi sami. In vendar – bi se končno zmigali in naredili kaj, da naše gore ne bodo samopostrežnica, kamor lahko zaide vsak, ki se pripelje mimo? Bi si tudi pri nas omislili zavarovalnico? Seveda pa je treba najbolj predrznim in neodgovornim pohodnikom končno izstavili kakšen račun.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
