Ličenje: Manca MaseljStilistka: Brigita Potočki /MJZ Fashion
Kozmetika: Christian Dior
Lasna kozmetika: LITERAM Care line
Pričeska: Literam terapevtka Mojca Hvastija, Frizerski salon Mojca Novo mesto za LITERAM INSTITUTE Salon Piskar, Miševa 1, Domžale
Obleka: Half Price Ljubljana
Nakit: Lunca, Ljubljana
»Zdaj sem že dolgo doma v Višnji Gori, kjer mi je lepo, vendar sem prvih osemnajst let preživela v blokovskem Štepanjskem naselju v Ljubljani, tam smo preživeli svojo 'Srečo na vrvici'. Bili smo klasična družina, oče, mami, sestra in jaz kot najmlajša. Oči je 40 let delal v Rogu in bil na to izredno ponosen, mami pa je bila skoraj dve desetletji mlajša od njega in je imela vse vajeti družine v svojih rokah. Že med osnovno šolo sta starša začela graditi hišo v Višnji Gori. Pozneje je oči zbolel za Alzheimerjevo boleznijo, in to je bila velika preizkušnja za mami in naju s sestro. Po najboljših zmožnostih smo skrbele zanj. Mama je bila zelo trmasta in je očetu res veliko pomagala, zato je vse do svoje smrti leta 2017 ostal doma,« je povedala Tea, ki ji je bilo še posebej lepo, ko je spoznala svojega partnerja Uroša. s Skupaj sta tudi ustanovila podjetje in nato postala starša dveh krasnih sinov, ki imata ogromno energije, velikokrat sta zelo svojeglava in nemalokrat zelo ljubeča, zato jima je vzgoja vsakodnevno v izziv.
»Starejši sin, osemletni Nikolas, je naša energijska bomba, ki neumorno raziskuje svet. Če je treba pomagati pri delu, je najbolj priden in delaven otrok, ko mu postane dolgčas, pa hitro zabrede v težave, ker mu glava neumorno dela in potem predvsem mamici kravžlja živce. Mlajši, štiriletni Matias, pa je naš 'nenačrtovani' otrok, ki sem ga rodila pri 41 letih. On je naš sonček, res pravi otrok ljubezni, ki jo izžareva, izkazuje, daje. Ker pa je bil to 'tikpredkoronski otrok', že v času moje porodniške ni dobil potrebne podpore v obliki razvojne ambulante; opažali smo namreč hipotonost. Shodil je pri devetih mesecih, po višini pa še danes prehiteva svoje vrstnike. Pri njegovih dobrih dveh letih sem začela njegov boj z govorom, ki ga ni bilo; takrat ga je marsikdo od zdravstvenikov kar takoj definiral kot spekter avtizma. Verjetno bi pri tem ostalo, če mi pri vsem tem ne bi pomagala moja sestra Ina. Usmerjala me je in mi podala mnogo vprašanj za razmišljanje in raziskovanje. Prav tako smo imeli srečo s super pediatrinjo, ta nam je pomagala in nas usmerjala. Tako smo prišli v obravnavo k logopedinji na zavodu za gluhe in naglušne ter pozneje v razvojno ambulanto BOS, zdravnikom pa sem globoko hvaležna za pomoč. Moja zgodba s sinom je vplivala tudi na mojo poklicno pot. Sem univerzitetna diplomirana politologinja, delala sem na različnih področjih in položajih,« je razlagala Tea in dodala, da ji je pri skrbi za sina veliko pomagala mama, a vsakodnevni stres službe s 150 zaposlenimi, vsakodnevna vožnja v službo in nazaj, usklajevanje potreb otrok je zahtevalo svoj davek. Znašla se je na razpotju, ali nadaljevati in verjetno kolapsirati ali preprosto podpreti partnerja in otroka tako, da ostane doma. Odločila se je za drugo možnost in najprej dala odpoved ter nato junija lani naredila izpit za upravljalca prevozov, s partnerjem sta pridobila še licenco skupnosti za prevoz blaga. »Zdaj v podjetju skrbim za vso papirologijo in sem podpora Urošu, ki je veliko v tujini,« je povedala Tea, ki ima malo prostega časa.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
