»Odkar je naš dom starejših na dobrem glasu, imamo kar okoli 750 prošenj za sprejem. Med njimi je več kot tristo prebivalcev občine Slovenj Gradec. Pred leti je bila čakalna doba za sprejem v dom eno leto ali manj. Zdaj se čaka tudi več let, ker si želijo k nam ljudje iz vse Slovenije. Ko moram sorodnikom, ki ne zmorejo več sami skrbeti za svojca, povedati, da trenutno ni nobena postelja prosta, me vedno stiska v želodcu. Zelo hudo mi je zanje,« prizna Sandra Pavše, socialna delavka v Koroškem domu starostnikov Slovenj Gradec.
Stres pri odklanjanju
»Ker sem zelo čustvena in čuteča, včasih zapadem v hud stres, saj ne morem rešiti stisk vseh čakajočih, ki bi takoj potrebovali spoštljivo, strokovno in dostojno nego v jeseni življenja.«
Nekateri svojci jo namreč pokličejo vsaj enkrat na teden, drugi jo osebno obiščejo po dvakrat v sedmih dneh. »Ves čas odgovarjam enako. Da ni prostora. Ko sem že čisto iz sebe zaradi njihovega rotenja in joka, prosim Marjano Kamnik, vodjo naše enote, da prevzame te klice in obiske. Takrat imam trenutek, da zadiham in se umirim.« Včasih pride zares k sebi šele kakšno uro po prihodu domov.
Seveda razume sorodnike, ki ne morejo več skrbeti za svojce, ker imajo svojo družino, službo, so morda že sami bolni. »A na to bi morala že davno misliti država in poskrbeti, da bi zaživela dolgotrajna oskrba na domu.«
Pa nič ne kaže, da bo zares, čeprav so v njihovi regiji zelo uspešno izvajali pilotni projekt dolgotrajne oskrbe. Zaposleni iz njihovega doma še vedno obiskujejo 26 posameznikov in posameznic na domovih.
Rada ima starejše ljudi
Ni vedela, da bo delala s starejšimi. Ko je po diplomi na fakulteti za socialno delo iskala pripravništvo, so jo z veseljem sprejeli v domu starostnikov v Slovenj Gradcu. In je ostala, ker je začutila, da je to po svoje tudi njen dom. »Vsi stanovalci, zaposleni in prostovoljci so moja razširjena družina. Nikoli mi ni bilo žal, da delam s starejšimi,« poudari.
Njena.si
Srčna soseska povezala Slovenijo: 150.000 evrov donacij podeljenih 20 prostovoljnim društvom
Sicer pa ima slovenjegraški dom 95 stanovalcev, v povprečju so stari 85 let. Med njimi je kar 34 oseb z demenco, mnogi potrebujejo 24-urno ljubečo skrb. »In pri nas jo dobijo.« Za vse v domu skrbi 64 redno zaposlenih in trenutno še petnajst prostovoljcev. »Lahko rečem, da smo vsi čuteči, razumevajoči, strokovni in spoštljivi do ljudi, za katere skrbimo.«
Kadra jim ne manjka, kar je nekaj izjemnega v Sloveniji! »Nizke plače nekako prenesemo, če so odnosi v kolektivu dobri, če nas delo zadovoljuje in osrečuje.« Sem in tja pa vendarle koga premami delo v Avstriji. V tamkajšnjih domovih starejših in bolnišnicah imajo vsaj trikrat višjo plačo.
Posebnost doma
Ta dom ima še eno posebnost. Za starejše začno skrbeti, še preden pridejo v dom. »Vsako leto organiziramo več srečanj prosilcev in njihovih svojcev, da vsakdo ve, kam bo prišel, in da se že prej spoznamo, smo na prišleka pripravljeni, ker zanj naredimo individualni načrt.« Njih pa že vnaprej seznanijo s hišnim redom itd. Vsakega novinca skušajo vključiti v čim več dejavnosti, ki potekajo v domu. Na leto za stanovalce pripravijo več kot 400 aktivnosti. Imajo tudi mešani pevski zbor in celo svoj Hišni band ter imenitno revijo Senior.
Osebe z demenco
»Pri osebah z demenco so vedno trije zaposleni: gospodinja, negovalka, animator ali delovni terapevt. Včasih pridejo tja na klepet tudi prostovoljci. Potem skupaj gledajo televizijo, telovadijo, pa čistijo, pomivajo posodo, zlagajo perilo ali pečejo piškote.« Da imajo občutek, da še zmorejo, da so še koristni. Veliko tudi pojejo. »Glasba, ki so jo radi poslušali, jih sprošča in osrečuje.« Vse je bolje kot le gledanje v prazno steno in strop!
Žal pa je država do starejših huda mačeha. Naši politiki očitno mislijo, da sami ne bodo nikoli stari, invalidni, nemočni ali dementni.
Za konec
Naša sogovornica takole zaključi: »Vem, da moram biti močna, a občasno je težko, ko svojci jokajo in vso svojo nemoč prenesejo name, ko jim kar naprej govorim, da nimamo proste postelje. Jaz nimam čarobne palice. Država jo ima.«
