7. Popoln dan
Vsak zaliv je boljši od prejšnjega, vsaka voda čudovitejša od včerajšnje, vsak dan kdo – cel kup kdojev – zaprede, ohhh, tole je najboljše doslej. Kdaj bomo torej dosegli popolnost? Zadnji dan? Ali bi jo dan po zadnjem, pa ne bomo nikoli vedeli?
Meni so všeč vse vode in vsi zalivi. Vsak dan je popoln, četudi so seveda nekateri popolnejši od drugih.
*****
Tole je zadnje, kar mi še manjka na teh počitnicah: vonj borovcev. Vse od otroštva sta morje in vonj borovcev neločljivo povezana. Razumem, da sredi morja ne morem pričakovati tega vonja, ampak potem smo se ustavili v narodnem parku Telašćica na Dugem otoku in so bili sami borovci. Gozdovi borovcev. In niso nič dišali, niti eden.
*****
Najprej smo šli pogledat znamenito slano jezero samo pljunek daleč od obale. Menda je zdravilno, ampak ima blatno dno in ni posebej privlačno, pa smo se obrnili na peti in šli na kavo pod nedišeče borovce.
Po večerji, ko se je malo shladilo, smo se odpravili na klife. Sončni zahod smo menda zamudili, ampak mi je bilo vseeno – v zadnjih dneh sem si nabrala impresivno zbirko zahodov – klifi so bili obliti z mehko oranžno in rožnato svetlobo in nebo je bilo kakor eksplozija v tovarni mavrice.
In zvečer sem našla zvezde.
*****
Z ležalnika na krovu sem opazovala glave v vodi. In mirno morje. In nebo, ki se je počasi temnilo.
Zasvetila je pikica, bleda in drobna, ampak ko se je temnilo, je vse bolj žarela. In prižigale so se še druge, velike in male. Nebo je bilo nenadoma polno zvezd. Prepoznala sem Veliki voz, tega so me naučili pri tabornikih, vse drugo so bile pa samo zvezde. Ne tako orjaške kot v Peruju, se razume, ampak čudovite.
*****
Popoldne delfini, zvečer zvezde. Popoln dan.
Borovci bodo pa kdaj drugič dišali.
8. Rekviem za ležalnik
Ladjo je zgrabila kvartopirska mrzlica. Dve različni ekipi strastno igrata remi, samo ekipa za tarok se že dolgo ni sestala.
*****
Obrazi so resni, tema težka: ležalniki. Vedno manj jih je. Izginjajo v noč. V resnici ne izginjajo, vemo, kaj se je zgodilo z njimi: polomili so se. Stari so in dotrajani, pa se poslovijo. Zadnjič je eden imel hrupno odhodnico, počil je in se sesedel, da je vse na kup letelo. Potem je prišel kapitan, si ga strokovno ogledal (zdaj ga bo popravil!, smo trepetali v pričakovanju), potem je snel platno, leseno ogrodje pa privezal na ograjo. Zdaj so tam že tri ali štiri lesena trupelca.
Včasih je bilo veliko ležalnikov, se pritoži ena od veterank. Očitno je zdaj nekaj tekmovalnosti in temni pogledi na brisače, ki pomenijo rezervacijo ležalnika, ne vem natančno, jaz sem v skupini Senca in ležalnike uporabljam kvečjemu zgodaj zjutraj in zvečer. Takrat ni navala. Na sonce ne smem, me takoj osmodi, zato sem zadaj na krmi pod platneno streho. Tam ni ležalnikov, niti enega. Ni prostora. Tam so štiri masivne mize, od katerih je uporabljana samo ena, zraven pa ozke klopi, oblečene v bel skaj, ki se ti prilepi na bedra in se počasi in boleče trga z njih, ko poskušaš vstati. Kot depilacijski trak. Ozke so in neudobne in med vožnjo senco premetava z ene strani na drugo, ko gre ladja v ovinek.
Kaj če bi dali stran te neuporabne mize, ki samo prostor kradejo, in namesto njih postavili nove ležalnike, predlagam. Vgrajene so, pravijo zgroženo. Nič hudega, rečem, naj jih pa požagajo. Praktičen človek sem. Režijo se, jaz pa čisto resno mislim. Prinesite mi žago!
*****
Včeraj je bil eden tistih manj popolnih dni, voda v zalivu je bila bolj mrzla kakor sicer, pa me je zeblo in sem šla prej ven, potem je kapitan rekel, nujno moramo po vodo, gremo v Zlarin na Zlarinu, tam imate plažo čisto zraven.
Je bila res, ampak polna ježkov in nizke vode. Mogoče smo že malo razvajeni? Z ladje pa niso smeli spustiti lestve, ker smo bili v pristanišču.
Kakorkoli, ni mi bilo všeč.
*****
Zvečer se je ob nas privezala druga ladja, da so potniki šli čez našo na obalo. To je čisto običajno, mi razložijo, v zelo obleganih pristaniščih je včasih po šest, sedem ladij v vrsti. Pot na obalo in nazaj zahteva nekaj spretnosti, med ladjami ni mostičkov, je treba korajžno prestopiti prepad.
Gledam čez ograjo na ono ladjo, polna je oblazinjenih ležalnikov. Mogoče bi jim lahko kakšnega odnesli ...
9. Intermezzo
Vedno pogosteje premišljujem o svoji prostorni, obvladljivo visoki postelji, za katero ne potrebujem zložljive pručke ali zlate medalje v gimnastiki. Ampak potem pride popoldne, ko je voda topla, vetrc žgečkljivo ravno pravšnji in morje lesketavo. In si pravim, tega pa doma nimam ...
*****
Sem že omenila, enkrat vmes sem imela rojstni dan – ne, ne povem, kdaj – dobila sem morje, zvezde in delfine, v paketku, zavezanem z belo-zlatim trakom, pa kozarček z napisom Zadar in odpirač za steklenice v obliki ribice.
Sem imela že dovolj rojstnih dni, da lahko kvalificirano ocenim, tale je bil najboljši!
10. Lov na sirene
Tale je še čisto sveža, prejle sva s kolegico miroljubno plavali v samotnem zalivu, pa pripluje še ena ladja, čisto taka kot naša, samo da je imela na kljunu obešeno mrežo. Pazi, sem rekla, tale lovi morske deklice. Sva komaj ušli.
*****
Pri sosedih naletiš na vse mogoče, vam povem, včeraj smo imeli v izbranem zalivu zraven zasidrano nadnobel jahto, videti je bila kot nekaj, kar so pozabili zapleniti ruskemu oligarhu. Na krovu nikogar, verjetno so ravno malicali jastoge, potem se je pa pojavil mladenič, ki se je učil deskati z električno desko. Srednje dobro mu je šlo, fair to middling, kot se strokovno pravi, dokler ga nista začeli napadati dve babnici na vodnih skuterjih. Res sta bili žleht, vsakič ko se je postavil na desko, sta s skuterjema krožili okrog njega in delali valove, da se je sirota prekucnil.
*****
Včeraj zvečer sem se zaljubila. Na nas se je navezala ladjica, močno podobna naši, samo da je imela čez vso krmo skupno ležišče z velikimi blazinami in koprenaste zavesice. Kot v haremu, samo brez sultana in odalisk. Ja, sem vzdihnila, tam bi se dalo fino preživeti dopoldne med plovbo. Malo bi brala, malo spala, malo pustila, da mi vetrc boža lička. Če me ne bo pri zajtrku, sem šla z njimi, sem rekla, pa so me spomnili, da drugje ljudje plačajo precej več kakor mi, in to za krajšo plovbo in zgolj polpenzion.
Kar je res.
In ko smo pri obrokih, zdajle bo kosilo. Dobro kuhajo – čeprav so mnenja o tem, ali je lanski kuhar kuhal bolje od letošnje kuharice, deljena – in nikoli ne ponovijo nobene jedi. Nikoli. Kar mi daje upanje, da ne bodo več stregli špagetov z rjavim fižolom.
11. Nikoli več
Danes je vse zadnjič. Razen zajtrka. Jutri zjutraj nas vržejo ven in je danes tako, kot bi ti na rami sedel tisti nadležni Poejev krokar in krakal »nikoli več«. Pri kosilu, ki se je vleklo, sem skozi okno gledala valove, ki so se valili mimo in se kljubovalno lesketali, češ, a vidiš, kaj boš zamujala! Tarok klub je imel zadnji sestanek. Kmalu bo zadnje plavanje in stavim, da se bo nevidni krokar od nekod drl »nikoli več«! Ko smo pluli, sem pregledovala valove, če bi se mimo priklatil kakšen delfin za zadnji pozdrav, pa so imeli drugo delo, očitno.
*****
Saj se veselim svoje postelje in kopalnice, kuhinje pa niti ne toliko, tam ne bom ustvarjala nepozabnih gurmanskih kombinacij, kot je bila »salatica«, tako ji je rekel natakar, iz rdeče pese in celih vloženih kumaric, ali pa tistih zares bizarnih špagetov z rjavim fižolom. Ampak jim odpustim, ker so se zares potrudili, za vegetarijance so skuhali posebej in krožnik lepo okrasili. Pa nobena juha se ni ponovila, nobena priloga, nobena sladica in nobena riba za večerjo. Vreme je bilo prijazno in morje čisto in tole je zadnji zapis ali pa mogoče predzadnji, če se mi bo ob znameniti zadnji večerji, ki je vedno francoska solata, utrnila še kakšna globoka misel.
Če me bodo še kdaj povabili nazaj, si bom kupila svoje plavutke.
Celo o zložljivi pručki bom razmislila, obljubim.
12. Zadnji hura
Zadnje plavanje je bilo ... posebno. Običajno ljudje kapljajo v vodo in iz nje, kakor se jim ravno zljubi, tokrat pa nihče ni hotel ven. So tekli resni pogovori o tem, da bi kar tam ostali. Skoraj trideset glav je bilo tesno skupaj na kupu, nihče ni odtaval kam po svoje, kot se sicer zgodi, smo se tiščali skupaj, plavutkarji in pešci. In ko so videli, da na ladji nekdo snema, so začeli ljudje mahati in prepevati, pesem se je sčasoma spremenila v popevanje Aloha, Aloha. Kaj takega se ni še nikoli zgodilo, pravijo moji viri. Takole na pamet bi rekla, da so jim bile te morske počitnice všeč.
Moram dobiti tisti video.
(konec)
/
***null***
