Z njo pade ven tudi nekakšna žuželka, lahko bi bila osa, le da je ta večja od navadnih os in vsa je črna. V prvem trenutku se celo nasmejem neumnemu dogodku, potem pa me začne neznosno peči okoli ust. Bolečina je vse hujša, moj obraz otrdeva, peče me, ne čutim ga več, kot majhen otrok jokcam in cepetam od hudega. Nataša mi prinese led, svetuje, naj si ga dam na obraz, da umirim bolečino, a ne pomaga. Pred očmi začudenih prijateljev se začne moj obraz spreminjati, premika se sem in tja ter oteče kot balon. Osebni opis se mi spreminja iz minute v minuto. Ledena kocka se na mojih ustih raztopi v sekundi, oteklina pa je kljub temu vedno večja. V nekem trenutku sem podobna glavni igralki iz filma Planet opic, samo en velikanski gobec je še ostal od moje lepe glave. »Na urgenco ne bi šla,« sem rekla, »saj je samo pik ose. Nisem alergična nanje.« Nisem take vrste človek, da bi za vsako praskico ali pik žuželke paničarila in hitela na urgenco. Saj bo, tolažim druge, ki me zaskrbljeno gledajo, in pritiskam led na svoj obraz. A prijeten popoldan je uničen, družbi ni prijetno gledati me v takšni agoniji. Moj obraz je vse bolj razpotegnjen, komajda še zmorem govoriti. Na jeziku in v grlu čutim, da me nekaj ščemi, kot bi mi kdo feferon v grlo zatlačil. Začne mi zategovati vrat, ne morem ga več obrniti, vedno težje diham. Ne gre drugače, privolim v odhod na urgenco. A vseeno mi gre malo na smeh, vse tako hitro poteka in kar naenkrat nimam več nadzora nad dogajanjem. Zbašejo me v avto in odpeljejo do najbližje bolnišnice, v Brežice. V sebi se še vedno zabavam, saj je samo osa, čemu takšna drama, saj nisem alergična nanje! Nikoli nisem bila. Ob sprejemu na urgenco je bilo hihitanje v meni še vedno na visoki frekvenci. Ko pa me je skupina zdravstvenih delavcev z resnimi obrazi in brez besed položila na posteljo in priklopila na aparate, ki so takoj začeli glasno piskati, in so mi v telo z različnih strani potisnili nekaj injekcij, me je smeh od osuplosti takoj minil. Še minuto prej sem se smejala jabolčnemu zavitku, zdaj pa takole. Eh, to moje življenje, kdo mu piše scenarij?
V nekaj minutah so me vso prepikali z injekcijami, tudi v stegno so mi vtaknili iglo, na otekli obraz pa nataknili masko s kisikom. Na smeh niti pomislila nisem več. Ne vem točno, kaj se je zgodilo potem. Lahko da sem imela reakcijo na zdravila, zagotovo sem bila zaradi njih vsa zadeta; lahko pa da je bilo nekaj povezano s strupom žuželke, ki me je pičila v usta, ker naenkrat nisem več čutila, da sem v svojem telesu. Stala sem med sestrami in zdravnico ter gledala, kako me špikajo, premikajo na tisti postelji, predihavajo, klofutajo po obrazu, vlivajo vame čuda zdravil. Vse se je odvijalo v rahlo upočasnjenem posnetku, imela sem občutek, kot da smo vsi skupaj pod morsko gladino in se premikamo, saj veste, kako se tam premikamo, vodeno, počasi in z zamikom. Popolnoma sem se umirila. Nobene panike nisem čutila, nobenega strahu, v meni ni bilo nobenih čustev. Telo se je sprostilo, kri v meni se je ustavila, pomislila sem, da sem zdaj končno v varnih rokah, lahko opustim ves nadzor, ki ga moram imeti v svojem življenju. Postalo mi je vseeno za dogajanje okoli mene, za prijatelje, ki me čakajo pred bolnišnico in jih skrbi zame, za jabolčni zavitek, ki me še vedno čaka na mizi, za avtomobilsko gumo, ki jo moram kupiti, za knjigo, ki je nisem dokončala, za račune, ki jih še nisem plačala, vseeno mi je postalo za vse vas … svetloba v mojih očeh je izginila v nekakšni megli, ki se je počasi spuščala name in me ogrinjala v nekaj toplega in zelo domačega. Ko sem se prepuščala temu znanemu objemu, me je prešinilo: »Če je to smrt, potem tole ni tako slabo, ni to takšna drama, kot sem si jo zamišljala. Vse je tako mirno in tiho.« In že pomislim, to je to, nehote sem priča koncu svojega kratkega in nepredvidljivega življenja, ko skozme zareže boleča misel: »A se ti hecaš? Čebela te bo ubila ali kako? Po vsem tem? Ti pa si biser! Ali ne bi za svoj konec izbrala kaj bolj dramatičnega ali spektakularnega? Nekaj podobnega temu, k čemur stremiš in kar tudi živiš ves čas? Premagala si raka, ne enkrat, dvakrat, zdaj te bo pa žuželka malo pičila in ti se boš že predala? Zgodi se, ja. Boji se zgodijo. Pik ose, recimo. Zgodi se življenje. In ti se boriš. Znova in znova. Živiš. Ne odnehaš. Nikoli.« Vsaka celica v meni zadrhti od bolečine, strese me po vsem telesu, v naslednjem trenutku drvim skozi puščavo s hitrostjo več kot 60 km na uro. Pojma nimam, od kod ta podatek o hitrosti v moji glavi, ampak vidim števec hitrosti, ki se divje vzpenja, v nosu in laseh čutim vroč puščavski pesek. Ob poti vidim čudne stvari, nekakšne škatle, ki se valijo z vetrom, in tudi živali, največ je srn, ki spijo zleknjene druga zraven druge. Ob prašni cesti sedijo ljudje, zaviti v pisane šale, kot bi čakali. Prevoz morda? Nihče me ne opazi, ko pol metra od tal letim mimo njih. Hočem zakričati, a ne morem odpreti ust. Z bliskovito hitrostjo se približujem velikemu osamelemu drevesu. Pod njim stoji moja mama, zraven nje je Novak Đokovič, ki jo z roko objema čez rame. Oba mi mahata, Novak v zrak dvigne roko in pokaže palec. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
