Samo predstavljamo si lahko, kako je bilo v nadzorni sobi gasilskega doma v Slovenski Bistrici tisto soboto, potem ko je na nebu bobnelo in je toča klestila strešnike s streh, uničevala pločevino in razbijala avtomobilska stekla. Vsaj ena družina je ostala brez strehe nad glavo, mati samohranilka je s tremi sinovi dobila začasno domovanje v občinskem stanovanju. Za take krizne primere, pojasni župan Ivan Žagar, imajo vedno na razpolago od dve do tri stanovanja. Pred leti so v eno začasno namestili družino, ki je dom izgubila v požaru, ob lanskih plazovih sta tam bivali dve družini.
Najprej toča, potem silovit naliv
Toča je padala v pasovih, tako ob cesti lahko na eni strani vidimo streho, prekrito z zaščitno folijo, medtem ko je sosednja hiša ostala nepoškodovana. Na drugi strani ceste pa je zopet hiša, katere streha je v celoti prerešetana. Zakonca Vesna in Franc Špes pripovedujeta, da sta nevihto pričakala pod nadstreškom ob hiši in si ga nista upala zapustiti, da bi se umaknila v hišo, saj bi morala glavo vsaj za nekaj sekund izpostaviti toči. Še dobro, da tega nista storila, saj so neko gospo, potem ko je na bencinski črpalki med točo stopila iz avta, morali odpeljati na urgenco. »Bilo je grozno, toča se je od trave odbijala kot teniške žogice, neverjetno je bilo to opazovati,« pripovedujeta Špesova, medtem ko kažeta videoposnetek, ki potrjuje njune besede. »Star sem 66 let, pa česa takega še nisem videl! Kar na suho je padala, brez kaplje dežja. Potem pa se je silovito ulilo,« doda Franc Špes. Po toči sta šla preverit stanje na podstreho in se zgrozila, saj je bila v strehi luknja pri luknji. Od tam sta uspela rešiti nekaj spominov, med njimi vsaj dva ducata knjig, ki jih gospa Vesna suši na in ob mizi. »Knjige mi je pa res težko zavreči. Med njimi so take, ki so mi drag spomin,« pravi gospa in ob tem se ji orosijo oči.
Preživeli bomo!
Sicer pa iz zakoncev vejeta optimizem in hvaležnost, da so jima otroka in prijatelji takoj po neurju priskočili na pomoč, da so še v dežju takoj začeli pokrivati streho s folijo, do katere jim je pomagal znanec. Niso čakali na gasilce, a so njihovo pomoč naposled vseeno potrebovali, ker je postajalo prekrivanje strehe zaradi dežja zelo spolzko in nevarno. »Kako do nove strehe? Z nizkimi pokojninami bolj težko, a bo že, ni druge. Streha je bila že stara, zdržala je več kot 30 let, k sreči imamo zavarovano. Preživeli bomo! Samo da ni huje in da smo zdravi! Ostajamo borci,« se zasmeje Franci Špes, sicer nekdanji profesionalni trener juda (njegov tekmovalec je na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 dosegel 9. mesto).
Imeli so tudi izredno srečo, da so uspeli dobiti krovca (iz Savinjske doline), ki bi prišel k njim že naslednji teden, osem prijateljev in sorodnikov pa je tudi že v nizkem štartu, pripravljenih, da ob krovcu zavihajo rokave. Upajo, da bo vreme zdržalo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
