Dr. Gordona Neufelda, enega vodilnih svetovnih strokovnjakov s področja zgodnjega razvoja otrok, je oktobra k nam pripeljala Jelena Đoković, soustanoviteljica in direktorica Fundacije Novaka Đokovića. Pomembno se ji zdi, da njegove nauke in spoznanja 40-letnega dela z mladimi in njihovimi družinami sliši čim več ljudi, saj je skrb za odraščanje otrok skrb za boljšo družbo. Stik otroka s staršem je ključ do zdravega razvoja in se v tej hitri kulturi žal izgublja, je povedala pred predavanjem z naslovom »Kako ohraniti stik z otrokom kljub izzivom odraščanja«.
Kaj v resnici potrebujejo otroci za razcvet? In kako jim lahko starši in učitelji pri tem pomagamo? Kaj je za otroka najnujnejše? Odgovor je: navezanost, občutki, počitek in igra. Temeljna pa je navezanost, in to nam je govorec ponavljal ves večer. Navezanost je označil kot »najbolje varovano skrivnost«: »Motite se, če menite, da bo otrok v stiski ali življenjski ogroženosti reševal svoje življenje oziroma bo njegova prva misel, da mora preživeti. Ne, otrok ne bo iskal vode, hrane ali zatočišča, iskal bo očeta in mamo, za navezanost na starše bi otrok žrtvoval tudi življenje. Preživetje otroka tiči v občutku povezanosti, pripadnosti.« Pri tem je spomnil na obdobje pandemije koronavirusa, ko je postala povezanost med ljudmi, to bistvo naše vrste, naš sovražnik. »Povezanost nas je ogrožala, mi pa smo bitja skupnosti.«
Neufeld pravi, da je navezanost največja sila narave. In kaj to sploh je? Gre za silo privlačnosti, ki je v psihološkem smislu v središču odnosov – iskanje in ohranjanje fizične, pomirjujoče bližine, občutek, da smo ljubljeni, sprejeti. Navezanost je poglavitno vodilo instinktov otroka in starša – dokler deluje, nam je sploh ni treba razumeti, samo ravnamo v skladu z instinkti. Zakaj pa jo moramo ozavestiti? Ker v spremenjenem svetu ni več samoumevna. Temelji navezanosti so v sodobnem svetu spodkopani, pišeta Gordon Neufeld in Gabor Mate v knjigi Otroci nas potrebujejo. Neufeld je bil znanemu kanadskemu zdravniku Gaborju Mateju tudi mentor.
S tabo v dobrem in slabem
Starševstvo ni to, kar počnemo, ampak je to, kar SMO za naše otroke. »Da otroku pokažemo, kako bomo poskrbeli zanj. Kako pa skrbimo drug za drugega? Za to mora biti otrok navezan. Navezanost nam omogoča in nas opolnomoči, da lahko skrbimo za otroka. Zakaj imajo otroci v sirotišnicah toliko težav? So, kot bi bili sestradani. Ne gre za vprašanje vaše ljubezni do otroka, ampak koliko je otrok navezan na vas. Dom je prostor navezanosti, zatočišče udobja in zaščite. Za duševno zdravje je pomembna vsaj ena čustvena povezanost. Kako bomo otroke zavarovali pred tem svetom? Tako, da jim zagotovimo varen prostor z navezanostjo.«
Ko se spopadamo z otrokovim težavnim vedenjem, je najpomembnejše, da mu damo občutek oziroma mu povemo: še vedno sem tvoj oče, mama. S tabo bom zdržal v dobrem in slabem. »Ne uporabite sile navezanosti proti otrokom, češ, otroka sprejemamo samo, če dosega naša pričakovanja in postavljene standarde. Tako mu sporočamo, da je to, kar počne, pomembnejše od tega, kar je. Ne pustite, da težavno vedenje pride na pot vaši ljubezni do otroka,« je eden od naukov dr. Neufelda.
Vzgoja je odnos
Ameriški psiholog pravi, da moramo navezanost negovati s prakticiranjem discipline, ki ne razdvaja. »Pozabili smo na dotik, pogled, pokimljaj, nenehno smo polni pravil, ukazovanja, šefovanja; izogibajte se uporabi groženj z ločevanjem; dajmo žalosti dovolj prostora in uporabljajmo igro, da razpršimo upor – igrivost je krasna, ker poskrbi za čustva in ne prizadene odnosa.«
Današnji starši iščemo strategije, rešitve, navodila, ki nas vodijo h konkretnim rezultatom, ampak Neufeld pravi, da je starševska vzgoja predvsem odnos, strategije pa za odnose niso primerne. Odnosi temeljijo na intuiciji. Potrebujemo sočutje, načela, uvid, preostalo pride naravno. Ampak to ne pomeni, da bo prišlo zlahka. Vse to je staršem kar precej težko slišati, saj nam ne daje ničesar oprijemljivega, kajne?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
