Najhujši je dan potem. Zjutraj pogledaš skozi okno in čutiš, veš, da svet ni več enak. Sonce je tu, drevesa so tu, na obzorju so griči in kosi pojejo. Toda nekaj manjka, nekoga več ni. Buljiš v svet in ne moreš pregnati strašne resnice, da je nekako prazen. Sonce je tu, drevesa so tu, griči so tam, kjer so bili od nekdaj, in ptice pojejo, kakor da se ni zgodilo nič. Vendar te podobe ne morejo pretentati, ne morejo prikriti praznine za njimi, ki vase srka njihove barve, glasove, oblike, videz življenja; praznina bobni močneje od vsega. »Potrebujem te!« kriči. Svet se pretvarja, da je vse v redu, vendar slišiš njegovo tožbo. »Potrebujem te!« se mu pridružuje tvoja duša, ko opazuješ vzpostavljanje dokončnosti, izravnavanje vdolbine v prostoru in času, ki jo je še včeraj napolnjevala prisotnost. Praznina doni, se polni z žalostjo – dan potem.
Umrla je Anita Ogulin. Kjer je še včeraj vrela na površje živa ljubezen, zdaj zeva jama. Na kaj naj zdaj človek pripne svojo hvaležnost, proti kakšnemu cilju naj usmeri svoje upanje, svoje vero? Takšni čudeži se ne dogajajo, a zanjo bi se morali. Za nekaj hipov je že kazalo, da ji bo uspelo, potem pa … Praznina, naenkrat. In novo jutro, nov dan, brez pojasnila, brez opravičila. Brez smisla. Če ni moglo biti prizaneseno njej, ki je bila čudež sama po sebi, komu je potem lahko in iz kakšnega razloga? »Včasih imam občutek, da je ves svet odvisen od mene,« mi je dejala nedavno. In zato sedaj svet toži in zato ni več enak – ve, koliko mu je še želela dati. Takšna je bila – dajala bi vso večnost in dala bi neskončno, če bi bilo po njenem in po našem. Pa vendar … Ni šlo več, kajti bilo je ne samo dovolj, temveč tudi nekajkrat preveč za enega samega človeka, eno samo življenje. Preveliko je bilo in premočno; po 73 letih se je prežrlo skoznjo.
Nositi težo sveta, naložiti si ne enega, ampak čisto vse križe, na katere naletiš; kdo od nas je že videl kaj takšnega? Kdo od nas bi zmogel? Dokler je vedela, da obstajajo revščina, krivica, nasilje, dokler je čutila zlo, ni mogla mirovati. Že od malega, ko je skrbela za slepega očeta in slabovidno mater, pomagala otrokom na vasi in skrbela za živali, je bila takšna. Od nekdaj in do samega konca torej, brez popuščanja, brez predaha. Dolga desetletja je spremljala otroke in mlade iz revnih, razsutih družin na letovanjih in taborih, z njimi se je družila, jih poslušala in učila, jim pela uspavanke s tistim svojim brokatnim, šansonjerskim glasom, se šalila in plesala, z njimi jokala – jim vračala upanje, zdravila z bližino. Vsak dan je sprejemala ljudi, ki so k njej romali svoja osramočena romanja, ji kazali svoje strašne rane, ji predajali svojo razbeljeno bolečino – nihče ni od nje odšel brez pomoči, predvsem pa brez zavesti, da je človek. Ustanovila je program Botrstvo, ki je doslej pomagal 13.000 otrokom v najhujši bedi, organizirala je brezplačno učno pomoč, pomagala pri ustanovitvi varne hiše …
Čisto vsak, ki je prišel k njej, je imel odtlej svoj dom v njenem objemu in v njenem srcu, čisto vsakega se je spominjala vse do konca, vsako zgodbo je shranila, loščila z nje pozabo in jo ljubeče ogledovala kot najdragocenejši dragulj. Pa jih je moralo biti nekaj tisoč. Neutolažljivo je žalovala za vsakim, ki mu ni uspelo – ni jih bilo malo – in z vsem bitjem se je radostila nad vsakim, ki se je izvlekel; med njimi so danes tako avtomehaniki, vzgojitelji in uradniki kot menedžerji, akademiki in politiki. Bilo jih je resnično veliko, a zanjo jih ni bilo nikoli dovolj. Leta so se kopičila, Anite je bilo vedno manj, zla je vedno več – spoznanje, ki jo je grenilo. Sveto je verjela, da bi dandanes v Sloveniji lahko živeli brez revščine, krivic in nasilja; z grozo je opazovala njihovo naraščanje iz leta v leto. Razčlovečenje kot cena kapitalizma, je razumela. In si naložila še več. Počlovečenje kot njeno življenjsko poslanstvo. Bolj ko je bil nekdo razžrt od življenjske gnilobe, tesneje ga je prižela k sebi. In jemala nase, kar ga je pač žrlo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
