Kot novinarka sem imela velikokrat priložnost od blizu spremljati njun odnos. Večkrat je bil Miha samo v bližini, ko sem se pogovarjala s Sašo, nekajkrat smo se pogovarjali vsi skupaj. Spremljala sem začetek njune romance, ju spraševala, kako se je njun odnos poglobil, s Sašo sva bili v stiku, ko je bila v porodnišnici z edinko Ario, veselila sem se njune prve in nato druge zaroke ter nazadnje poroke. Vedno sta delovala kot izjemen par, zato me je novica o njuni ločitvi razžalostila. Še lani sem s Sašo govorila o njeni žalosti in trudu, da bi z Mihom imela korekten odnos – zaradi hčerke. In te dni sem se lahko prepričala, da jima je to resnično uspelo. Glasbenika Saša Lendero in Miha Hercog sta danes lahko vsem zgled, kako imata ločena partnerja še vedno lahko prijateljski odnos. Ampak oba priznavata, da to res ni bilo preprosto.
Verjetno danes ne bi bila prijatelja, če ne bi oba želela imeti dobrega odnosa tudi po ločitvi, kajne?
Miha: To sva si res oba želela, ampak teorija in praksa ne gresta vedno skupaj, tako da potrebuješ kakšno leto in še malo, da do tega prideš. (se oba nasmejita)
Saša:Res je. Namen imaš, a … Potem sta naju ovirala Mihovo nelagodje in krivda na eni strani ter moja žalost in prizadetost na drugi. Kadar sva bila skupaj v prostoru, skoraj nisva mogla dihati! Morala sva ven, pa se potem vrnila in nadaljevala pogovor. Ves čas sva bila odločena, da ne bova spustila v javnost podrobnosti osebne narave. Seveda včasih pride impulz, da bi spregovoril in povedal vse sorte, ampak se moraš ustaviti in si reči, da boš bolj ponosen nase, ker tega ne boš naredil. S tem sva zaščitila najin odnos in predvsem Ario.
Res je zanimivo, kako hitro ljudje na družbenih omrežjih obelodanijo, da so v zvezi, pa da so jo končali … Ali ni bolj smiselno počakati, ne delovati v afektu?
Miha:Zagotovo.
Saša:Pri naju je trajalo kar nekaj časa, preden sva spregovorila o tem, da nisva več skupaj. Takrat že skoraj eno leto nisva živela na istem naslovu, vse pa je šlo narobe že več kot pol leta prej. Težko je bilo skrivati in se pretvarjati. Zato sva se odločila, da dava izjavo, potem pa je ne komentirava več. Ko si mnogo let na očeh javnosti in si v zvezi zadovoljen, ti hitro uidejo tudi osebne stvari. Ko gredo stvari narobe, pa ljudje kar nekako pričakujejo, da si dolžan pojasniti, kaj se dogaja.
Pravijo, da če povabiš novinarje na poroko, jih moraš tudi na ločitev.
Saša:Ja, to je kar zoprno. Sama sem imela v nekem trenutku občutek, da bi se morala dobesedno opravičiti, ker sem verjela v naju. Ampak … v lepih trenutkih res verjameš, da bo zakon za vedno. Drugače bi bilo nesmiselno biti skupaj.
Saša, v intervjuju po vajini ločitvi ste mi povedali, da vam je bilo najtežje, ker niste dobili nekaterih odgovorov. Sta se do zdaj uspela pogovoriti ali ste stvari sprejeli takšne, kot so?
Saša:Takrat se mi je zdelo, da bom lahko šla naprej le, če dobim vse podatke, ki jih lahko obdelam v glavi in srcu. Hotela sem razumeti, kaj in zakaj se je zgodilo. Na neki točki ugotoviš, da tega ne potrebuješ, niti te ne zanima več … Odgovori včasih pridejo drugače, vsaj tisti bistveni, da razumeš, kaj se je v nekom dogajalo.
Verjetno želimo ženske imeti zadeve analizirane in včasih od moških pričakujemo celo podatke, ki nam jih sploh ne morejo dati?
Miha: Ženske ste bolj analitične. Ker ste materinske, je že v vaši naravi, da morate zaščititi potomca. Od tod izvira, da želite imeti stvari pod kontrolo, da hočete vedeti, pri čem ste. Moški so bili včasih lovci, in ko so prišli domov, niso sedli in razmišljali o odnosu. (nasmešek) Moški se odzivamo bolj impulzivno.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
