Kar nekaj Trboveljčanov je bilo pred časom presenečenih, ko so v oddaji Delovna akcija, v kateri so s prenovo osrečili njihova someščana Katjo in Boštjana, videli, v kakšnih razmerah še vedno živijo ljudje v koloniji Njiva, v več kot sto let starem rudarskem naselju, kjer se od njegove izgradnje pravzaprav ni kaj dosti spremenilo. Z zatonom rudarstva je s svojimi prebivalci ostalo ujeto v preteklosti in kot speča Trnuljčica čaka, da se skladno s smernicami kulturne dediščine odene v modernejšo preobleko, ki bo stanovalcem omogočila sodobno bivanje. Ali je v naselju še moč začutiti utrip nekdanjega življenja rudarskih družin, smo se spraševali, preden smo ga obiskali.
Se bo prebudila iz stoletnega spanca?
Rudarska kolonija osmih dvonadstropnih večstanovanjskih hiš, postavljenih v štiri pare, stoji v centru Trbovelj, v neposredni bližini Delavskega doma. A ko z glavne ceste stopiš na dvorišče prve stavbe, se zdi, kot da si stopil v preteklost. Pozdravijo te tipična pročelja hiš – iz katerih marsikje odpada omet, z lesenimi ganki, čez katere so napete vrvi za sušenje perila. Stolčki in mizice pri vhodnih vratih, ponekod cvetlični lončki, zelišča. Na drugi strani dvorišča kleti in drvarnice, vmes pa kotički s starimi zbitimi klopmi, kjer so včasih posedali rudarji, kartali, peli, klepetali, medtem ko so se njihovi otroci podili naokrog, ženske pa so pekle kruh v krušnih pečeh, prale, si pomagale in klepetale. Zaradi majhnih stanovanj, ki so obsegala le kuhinjo in spalnico, se je življenje praktično vse leto odvijalo na dvorišču.
Stanovanja za rudarje
»Kolonijo je med letoma 1896 in 1899 gradila Trboveljska premogokopna družba. Zemljo je odkupila od gostilničarja Počivavška, ki je imel na tem mestu njivo. Od tod njeno ime, rečemo ji tudi Počivavškova kolonija,« je povedala kustosinja Zasavskega muzeja Trbovlje Nevenka Hacin, ki se je z nama s fotografom sprehodila skozi zgodovino naselja. »Kolonijo je rudnik zgradil za svoje delavce, ki so prihajali iz bližnje in daljne okolice – na začetku s kmečkih območij Dolenjske, Štajerske, Primorske, potem pa tudi iz drugih dežel avstrijskega cesarstva, kjer je bilo rudarstvo že razvito.«
Zaradi cenejše gradnje sta po dve hiši združeni z ožjima fasadama. Stranišča in stopnišča so bila v prizidku, vsako stanovanje je imelo še svojo klet in drvarnico, pa pripadajočo gredico, da so si gospodinje lahko vzgojile zelenjavo za sproti. Dokler je bil moški zaposlen v rudniku, je stanovanje pripadalo družini. Najemnine ni bilo treba plačevati, se je pa poznalo pri mezdi. »Ko se je oče upokojil, je po navadi sin nadaljeval šiht v rudniku,« je Hacin opisovala razmere in nam medtem razkazala še dve stanovanji iz dvajsetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki sta na ogled obiskovalcem v eni od stavb, kjer praktično ni več stanovalcev in sameva kot hiša duhov.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 28. 03. 2023.
