Jana

Rdeča nit razglasitve 34. Slovenke leta so bili čevlji, natančneje RDEČI čevlji, ki so, saj poznate tisto zgodbo o novi predsednici državnega zbora in njenih znamenitih salonarjih, čisto po naključju postali simbol upora in ženske moči ter s tem načeli krhko duševno ravnotežje tistih moških, ki ženske najraje vidijo za štedilnikom, ne pa na položajih moči. In potem je prejšnji petek v prav teh čevljih, rdečih! z vrtoglavo visoko peto! stala na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma ista ženska, namreč Urška Klakočar Zupančič, in rekla tole: »Ženske premikamo meje, segamo po zvezdah in le redkokatero zgrešimo.«
Res je. Tisti večer, se zdi, nismo zgrešile niti ene.

Zdaj bržkone že veste, da je prireditev vodila Nina Osenar, da je bil zelo zabaven kantavtor Robert Petan, pa da sta poleg njega nastopili še skupini SBO in Joker Out, čisto zagotovo vam je tudi znano, da je 34. Slovenka leta postala igralka Milena Zupančič – ne morete pa vedeti, kako nam je vsakič, ko se veselimo podelitve naslova eni od kandidatk, hkrati hudo za vse preostale. Ki so tudi naše. In ki bi bile, vsaka od njih, tudi nadodlične Slovenke leta. Ampak mi jih samo nominiramo, odločajo pa glasovi bralcev, več kot 46.000 jih je bilo letos.

Faktor izjemnosti

»Danes boste na temle odru videli in slišali veliko zanimivega, predvsem pa boste lahko spoznali enajst zelo različnih žensk, ki jih druži le to, da premorejo tisti skrivnostni faktor izjemnosti, da dosegajo nedosegljivo in da kljub vsemu ostajajo neomajne na svoji poti,« je obljubila voditeljica Nina Osenar, tudi ona, se razume, v rdečih čevljih. In zato, še zadnjič, naših letošnjih enajst izjemnih – po abecedi, da ne bo zamer – Suzana Anžur, poklicna gasilka, Katja Bašič, nekdanja kriminalistka in zagovornica žrtev zlorab, Matea Benedetti, modna oblikovalka, prof. dr. Maja Čemažar, biologinja in eksperimentalna onkologinja, Gloria Kotnik, deskarka na snegu, Erika Oblak, okoljevarstvenica, Tatjana Pirc, radijska novinarka, Živa Ploj Peršuh, muzikologinja, Urška Sršen, kiparka in podjetnica, Dušanka Zabukovec, filmska, televizijska in knjižna prevajalka, ter Milena Zupančič, igralka. Vse odlične na svojih področjih. In vse naše.

So nam potem nekateri očitali, da je bilo z odra slišati tudi nekaj precej krepkih o moških, ampak ni bila kriva Nina Osenar, čeprav jih je prepričljivo povedala – upoštevajte prosim, da ji je besede v usta položil moški, scenarist in režiser večera Igor Bračič. In gre torej praktično za samokritiko. Na Jani imamo pa moške rade in jih cenimo – razen kadar jih ne, ampak takrat jim zamerimo to, kar so rekli ali storili, nikakor pa ne tega, da so moški.

Rdeči, ampak tiščijo

Tule je stvar, pri kateri vsaka prireditev stoji ali pade: govori. Na razglasitvi Slovenke leta imamo kar dva in se zelo potrudimo pri izbiri prvega govornika – drugi govor ima pa čisto sveža Slovenka leta in je praviloma nabit s čustvi. Veliko sem jih že slišala in zato na podelitev vedno prinesem robec. Vem, kaj delam.

Prvi govornik je ponavadi moški, to je postala nekakšna Janina tradicija, ampak letos ne, letos smo povabili žensko, da nagovori ženske: Urško Klakočar Zupančič. In je prišla na oder v tistih svojih rdečih šolnih, lepa, samozavestna, sproščena, in govorila o tem, kako je lepo biti ženska tukaj in zdaj: »Hvaležna sem, da živimo v času in v delu sveta, kjer sem kot ženska lahko svobodna. Da lahko hodim po cesti – sama. Da mi ni treba pokrivati glave in mi veter mrši lase. Da lahko odidem iz razmerja, če želim. Da lahko hodim v službo in zastopam svoja lastna stališča. Da imam dostop do knjig in informacij. Da se lahko sama odločam, ali bom imela in kdaj bom imela otroke. Da me nihče ne gleda postrani, če ne skuham kosila. Da mi je dovoljeno prositi za pomoč. Da lahko razmišljam. Da lahko ljubim in da lahko odkrivam svet.« Ampak, je rekla, ta boj ni končan in morda nikoli ne bo. In tam zunaj so ženske, ki nimajo naših svoboščin. »Ravno zato bom še naprej vztrajala in hodila v rdečih čevljih – za vse tiste ženske, ki niso živele v tem času, in za vse tiste ženske, ki ne živijo v TEM delu sveta, za vse ženske, ki se še vedno borijo, da lahko pokažejo svoj obraz.«

Govorila je tudi o pogumu, predvsem o pogumu žensk, pa o odgovornosti in težavah, ki jih s seboj prinašajo rdeči čevlji, tako pravi kot metaforični: »Je pogum, da želimo, da nas sprejmetetakšne, kakršne smo? Če je to pogum, dragi moški, potem ga bomo z veseljem delile z vami. Ne vem pa, ali ste pripravljeni sprejeti tak pogum, ki s seboj prinese enako mero odgovornosti. Dragi moški, ste pripravljeni obuti take čevlje? Res so živo rdeči in z zelo visoko peto – ampak tiščijo in zaradi njih lahko zelo bolijo noge.«

Slovenka sem, Slovenka bom

Urednica Jane Melita Berzelak, ki je prišla razglasit Slovenko leta, je mimogrede potožila, »jaz nimam rdečih čevljev, ker so vsi razprodani,« ob čemer bi morali zazvoniti vsi alarmi v čevljarski industriji, ker je, se zdi, povpraševanje po rdečih čevljih ne samo veliko, temveč tudi neuslišano. In potem je Milena Zupančič, brez rdečega obuvala, v enem samem veličastnem zamahu šla in si vzela nazaj slovenstvo, ki so si ga že leta prisvajali tisti, ki mahajo s slovensko zastavo, raztegujejo harmoniko in trdijo, da samo oni zares ljubijo Domovino z veliko začetnico. »Slovenka sem bila, Slovenka sem in Slovenka bom, dokler me bo usoda pustila med vami,« je rekla. »Res je, skoraj polovico svojega življenja sem preživela v državi z drugačnim imenom, kjer smo razobešali drugačne zastave, prepevali drugo himno. Ampak veliko sem potovala in delala izven meja Slovenije. Vedno pa sem ostala in bila Slovenka, tako so me tudi sprejemali – zato, ker sem se tako počutila in tako obnašala. … Vedenje, da je slovenščina, čeprav jo na svetu govori le peščica ljudi, pravzaprav biser med biseri, naj nam da zadosti samozavesti in samospoštovanja. Brez nje bi doživeli genocid, ne da bi nas poklali ali pregnali z domov. … Tudi Slovenke bodimo samozavestne in samospoštovane prav zato, ker smo številčno majhen delček človeštva. Dragocen in redek biser med biseri.«

Le kako bi lahko še lepše povedala?

In oči babic so toplo sijale

Zadnjo besedo, no, pesem, so imeli Joker Out, dvorana, v kateri skoraj ni bilo najstnika, je prešerno prepevala z njimi. Mi je potem zunaj znanka rekla, ja, tile Joker Out so pa fajn. Samo z roko je zamahovala, ko se je njen vnuk navduševal nad njimi, je priznala, zdaj povsem spreobrnjena, ampak ja … niso slabi. In so se ji očke poredno svetile, prisežem.