V pogovorih s številnimi boljšimi in slabšimi poznavalci razmer prihajajo na dan vse mogoče razlage, zakaj se je to zgodilo. Zdravniki (družinske medicine) pravijo, da jih denar ne zanima (toliko) kot boljše delovne razmere. Predvsem bi se dnevno radi posvečali manj bolnikom, vendar tistim temeljiteje. To pomeni, da bi se ukvarjali največ s 50 do 60 bolniki. Med njimi je veliko takih, ki potrebujejo samo recept, napotnico ali kaj podobnega, kar je mogoče opraviti zelo hitro in s pomočjo medicinskih sester. Če je med bolniki 20 takih (in ponavadi jih je najmanj toliko), je bolnikov, ki potrebujejo pogovor z zdravnikom, takoj precej manj. Zdravnik ima več časa zanje, manj je nevarnosti, da kaj prezre ali se zmoti. To vsakdo razume: več časa, boljša storitev.
Toda ali ni bilo vedno tako? Zakaj je zdravnikom prekipelo prav zdaj? Upokojena medicinska sestra pripoveduje, da so imeli v (eni od ljubljanskih) ambulant tedanje splošne medicine povprečno prav toliko bolnikov kot danes, da so bili vrhunci v obdobju viroz, ko je zdravnik pregledal tudi po sto ljudi na dan. Popolnoma enako kot danes, vendar pred 30 oziroma še več leti. Tisto, kar se je v tem času bistveno spremenilo, so bolniki. Čedalje starejši so. S starostjo imajo več zdravstvenih težav, zdravnik pa več dela z njimi. Kroničnih bolnikov je ogromno, samo sladkornih je okrog sto tisoč, verjetno pa še več, ker jih je precej neodkritih. Ti imajo poleg sladkorne bolezni druge probleme: z ledvicami, srcem, očmi. Pri specialistih se jih zdravi le nekaj med njimi.
Tu pridemo do slovitih glavarinskih količnikov, o katerih govorijo zdravniki. Kaj to sploh je? To je bistveni del obremenitve zdravnika oziroma vse njegove ekipe. En človek, en opredeljeni bolnik, v tem sistemu ne pomeni »ene glave«, temveč manj kot eno ali pa več kot eno. Na primer, če ima zdravnik med bolniki dojenčka do enega leta starosti, pomeni to tri glavarinske količnike. Drugače povedano, kot da ima v enem tri bolnike. Enako velja, če ima med bolniki starejše od 75 let. Bolnik od enega do sedmih let starosti pomeni malo manj kot dva človeka (1,90), od sedmega do 19. leta pa že manj kot eno glavo (0,88), medtem ko je od 19. do 50. leta starosti to le še 0,84 bolnika, nakar se količnik spet povečuje. Od 50. do 65. leta so bolniki že za skoraj enega in pol človeka (1,40), do 75. leta že več kot dva človeka (2,20), naprej pa vemo, starejši so za tri. Zato ta slovita glavarina ni enako kot število bolnikov, ki so si izbrali določenega zdravnika. Breme za slednjega je namreč pri najmlajših in najstarejših bistveno večje.
Zdravniki torej hočejo doseči omejitev 1895 glavarinskih količnikov, kar naj bi po prej omenjeni formuli pomenilo povprečno okrog 1500 opredeljenih bolnikov. Če bi si torej neka oseba hotela izbrati zdravnika, ki je to mejo dosegel, bi jo ta lahko zavrnil. Tukaj pa se zgodba zaplete. Vsa leta se namreč kar nekaj družinskih zdravnikov (okrog tisoč) ukvarja z več kot 1500 bolniki, nekateri to omejitev celo krepko presegajo. So pa tudi taki, ki je ne dosegajo. Ker pa je glavarinski količnik (število in starost bolnikov, ki so si posameznega zdravnika izbrali) tudi merilo za plačevanje zdravnika in njegovega tima, to pomeni, da tisti, ki tega števila ne dosegajo, ne dobijo polnega plačila za opravljeno delo.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) plačuje tako imenovane programe. Ena ekipa (zdravnik in medicinske sestre) naj bi pomenila en program, v okviru katerega bi se ukvarjala z določenim številom bolnikov. Če se ZZZS odloči, da plača več programov, kar se je dogajalo (in se še dogaja), zdravstveni dom pa se odloči, da za ta denar ne bo zaposlil še enega zdravnika, pade breme teh programov na vse tiste, ki so že zaposleni. Zgodi se lahko tudi, da zdravnik zapusti zdravstveni dom in s sabo »odnese« program, ki je bil vezan nanj. Drugače povedano, glavarinski količniki so postali predmet mešetarjenja, enako velja za programe.
Bolniki so samo številke. Zdi se oziroma je kar dejstvo, da so bolniki (razen kot številka) tu še najmanj pomembni. Pa zdravniki tudi, saj njihovega mnenja doslej ni upoštevala še nobena oblast. Težave družinske medicine namreč niso od včeraj, vlečejo se že nekaj desetletij. Prav gotovo je bila posledica tega organiziranje družinskih zdravnikov (leta 2012) v sindikat Praktik.um, ki ga vodi dr. Igor Muževič. Ko smo se malo po ustanovitvi pogovarjali z njim, je pripovedoval skoraj dobesedno isto, kar danes pravijo družinski zdravniki v okviru vseh svojih organizacij. Že takrat se je govorilo o preveliki obremenjenosti splošnih zdravnikov, o izgorevanju, o premalo novih specialistov družinske medicine, o tem, da je življenjska doba družinske zdravnice (žensk je v tem poklicu več) precej krajša od povprečne življenjske dobe državljanke Slovenije. Odtlej je minilo sedem let, zamenjalo se je osem ministrov za zdravje, med njimi sta bila tudi dva predsednika vlade. Kar pomeni, da naj bi se v tem času z omenjeno problematiko ukvarjalo kar precej ljudi, ki jih narod ves čas več kot pošteno plačuje. Vsi so vedeli za težave v družinski medicini (vsaj morali bi vedeti), pa niso storili čisto nič.
Na spletu lahko najdete precej obsežen dokument z naslovom Javna mreža primarne zdravstvene dejavnosti, kar v prevodu pomeni, koliko splošnih zdravnikov naj bi imeli v posameznih krajih po Sloveniji. Dokument je nastal septembra 2013. V njem je našteto vse, kar je tukaj zapisano. Pa lahko spet ugotovimo samo eno: oblast ni naredila tistega, kar bi morala, in ni rešila težav, ki jih je sama ugotovila. Prav gotovo so bili tvorci tega dokumenta za to dobro plačani. Kaj pa so dobili državljani Slovenije, ki so ta denar prispevali? Kot vidimo, čisto nič. Ali še slabše, precejšnje poslabšanje razmer v zdravstvu, in to v tisti veji, ki je najpomembnejša. Splošni oziroma družinski zdravnik je tisti, ki naj bi prepoznal bolezen, zahteval specialistično zdravljenje; oziroma bi ocenil, da zdravljenje nekega bolnika lahko opravi sam.
Več v reviji Zarja št. 21, 20. 5. 2019.
