»Kolo je zakon!« pravi 65-letna Vida Uršič, nekdanja profesionalna kolesarka, ki še danes zmaguje v rekreativnih vrstah. Mnogim je zgled za aktivno in zdravo staranje – rezultat modrosti, znanja in aktivnega dolgoletnega dela. Čeprav ne tekmuje več tako pogosto, si še vedno vsako leto »pribori« kakšno zmago. Dobri rezultati na dirkah v njeni starosti dvigujejo samozavest, pravi. Kadar več kot tri dni ne kolesari, se ji zdi, da ji nekaj manjka, zato se ne bomo čisto nič zmotili, če rečemo, da je kolesarjenje njen način življenja. Kolesarila bo, dokler bo živa!
Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič
»Zdravje in gibljivost nista samoumevna, delati je treba vsak dan,« polaga na srce. Trdo delo v športu jo spremlja že večji del življenja. Rojeno v Bistričici pod Kamniškimi Alpami je narava kar sama vabila v objem. Nič čudnega, da je karate v dvorani, kjer skoraj ni videla sonca, kmalu zamenjala za aktivno kolesarjenje in hojo po hribih. »Preprosto moram početi nekaj, da sem v naravi,« pravi energično. Za današnje razmere je začela razmeroma pozno profesionalno kolesariti, pravi. »A zame je bil takrat ravno pravi čas.« Zgodaj se je poročila, z možem sta zgradila hišo, imela dva otroka, potem pa jo je mož, nekdanji kolesar, kasneje pa trener, zvabil na kolo. »Moja prva cestna dirka je bila leta 1980 pod Urhom, spominska tekma padlim partizanom. Poskusila sem, da bi videla, kako je tekmovati, in bila že takoj tretja. Dobila sem močno voljo za nadaljevanje. Bilo je še nekaj punc, ki so bile prav tako navdušene nad kolesarjenjem – začeli smo hoditi z ene tekme na drugo in se uvrščati vedno višje.« Takrat je že delala v laboratoriju zdravstvenega doma v Kamniku, kjer so imeli veliko posluha za njeno športno kariero. »Ko sem prišla iz službe, sem hitro skuhala, potem pa šla na trening.«
Dovoljenje iz Beograda. Takrat je bila še stara Jugoslavija, zato je morala ekipa za tekmo v tujini vedno dobiti potrditev iz glavnega mesta Beograda. Bilo je precej zapletov – lahko si imel še tako dober rezultat, pa ti poti niso odobrili. »Potem pa je v ekipo prišla neka vojvodinska kolesarka in zanjo so se še posebej potrudili, da je dosegla raven preostalih kolesark. Potem z odobritvami ni bilo več težav,« se nasmehne Vida. Njen mož ni bil samo dober trener, temveč tudi dober menedžer. Našel je odličnega sponzorja, ta je ekipo sprejel pod svoje okrilje in ji plačeval dirke, prenočišča, opremo, kolesa. Dobro so se uvrščale. Tekme so bile po navadi ob koncih tedna, tako da sta ji bila pri varstvu njenih dveh hčera v veliko oporo in pomoč starša. »Poleti smo šli na priprave na morje vsi. Postavili smo velik šotor. Mami in oče sta bila z otrokoma, mi smo pa trenirali. V letih od 1983 do 1996, ko je pri 42 letih zaključila profesionalno pot, je osvojila 27 naslovov državne prvakinje, bila udeleženka treh italijanskih Girov, sodelovala pa je tudi na mnogih etapnih in enodnevnih dirkah po Jugoslaviji in Evropi ter tudi na njih osvajala stopničke. V vsej svoji karieri je imela malo poškodb in je redko padla, trikrat je bilo pa malo huje. Tako se je poškodovala na evropskem prvenstvu za licenco Udace. Proti koncu tekme si je pri padcu predrla pljuča (pnevmotoraks). Kljub poškodbi je, vsa krvava, tekmo odpeljala do konca, podobno kot Petra Majdič na znameniti tekmi olimpijskih iger. »Na koncu so me samo naložili v rešilni avto in odpeljali v bolnišnico.« Druga večja poškodba je bila poškodba lobanje na etapni tekmi v Vojvodini. »Po tednu v bolnišnici so me z letalom odpeljali domov. Ampak po enem mesecu in pol sem bila že državni prvak v kronometru,« se hudomušno nasmehne ob spominu, kako je skrivaj trenirala, ko njenih ni bilo doma – morala bi namreč počivati. Zavedala se je, da to, kar počne, ni v redu, a želja po tekmovalnih uspehih je bila prevelika. Tretjič se je huje poškodovala na dirki za slovenski pokal v Voklem. V športu se lahko marsikaj zgodi, skomigne z rameni, tako da je imela v vsem tem času pravzaprav srečo.
Več v reviji Zarja, 21.5.2019
