Maruša Veber, sicer učiteljica 1. razreda OŠ Prežihovega Voranca iz Ljubljane, pa skoraj v jok. Do ganjenosti jo je pripravila Oleksandra, ena od stotih otrok, udeležencev jadranja otrok s posebnimi potrebami. Otroci in njihovi morski skrbniki so sicer že zdavnaj na trdnih tleh, a vseeno obudimo spomin na prelepe počitnice, ki bo ostal za večno.
S to kratko, iskreno izjavo je Maruši Veber poplačan ves trud, ki ga je vložila v jadranje otrok s posebnimi potrebami. »Vredno je slehernega evra, slehernega trenutka negotovosti in skrbi, neprespanih noči,« zatrjuje Maruša. »Ko gledaš iskrice, ki se prižigajo v očkah teh otrok, se te res dotakne. Takrat pozabiš na vsa odrekanja, razočaranja ob negativnih odgovorih morebitnih donatorjev, na komentarje okolice, da greš na lep dopust, kjer boš le užival v soncu in vetru. Kot da ne razumejo, kakšna odgovornost je prevzeti za teden dni otroke, ki jim življenje nikakor ni prizanašalo, otroke, ki niso bili deležni ničesar lepega, otroke, ki morda še nikoli niso videli morja, lačne prijazne besede in toplega objema. Otroke, ki so brutalno iskreni, ki jasno in glasno povedo, ko jim kaj ni všeč, in enako glasno, ko jim kaj je všeč.«
24 ur na preži
Tako kot več kot 70 spremljevalcev, učiteljev in vzgojiteljev, prostovoljcev in skiperjev, ki so bdeli nad stotimi otroki, je tudi Maruša le malo spala. 24 ur je bila na preži, da se kateremu od zaupanih ji otrok ne bi kaj zgodilo, pa sploh ni bila utrujena. »Ti otroci, tako potrebni skrbi in pozornosti, so mi dali energijo in moč, bogatijo tudi mene. Vsako leto so mi dnevi z njimi opomin, da v življenju ni vse samoumevno, da bi lahko bilo tudi drugače, kot je v našem varnem vsakdanu, da ti bolezen, nesreča ali usoda lahko življenje obrne na glavo. Da niso pomembne ocene, lepe obleke, denar, pač pa to, da je otrok zadovoljen, tudi če ni najbolj sposoben, priden v šoli, uspešen pri nogometu ali igranju violine.« Denar za najem jadrnice in priveze ji je pomagal zbrati mož, ki ima več znancev med podjetniki, kot jih ima ona, sama pa je za hrano prispevala svoje dnevnice. »V manjših, lokalnih okoljih, kjer se ljudje bolj poznajo in bolj dihajo s šolo, je gotovo malo lažje zbrati potreben denar, četudi prijateljice na jadranju pripovedujejo, da napišejo cel kup prošenj za sponzorska sredstva. Nanje nekateri niti ne odgovorijo,« kar Marušo še posebej boli.
»Teden dni druženja na jadrnici je za vsakega izmed nas čas prilagajanja, spoznavanja, veselja, srčnosti, pomoči. To so vrline, ki jih v našem vsakdanjem življenju zelo in vse bolj primanjkuje,« pravijo spremljevalci otrok na Mirnem morju. Res je projekt drag in zahteven, a v njem vidijo le dobre strani. Vsak evro je bogato povrnjen z znanji in izkušnjami, ki jih ti otroci sicer ne bi bili deležni. Socialne veščine, sodelovanje, reševanje konfliktov, strpnost, odgovornost. Skrb zase in za druge, obvladovanje strahu, izražanje zdrave tekmovalnosti so pridevniki, s katerimi označujejo projekt. Prav vsak otrok po svojih zmožnostih sodeluje pri dejavnostih in skrbi za jadrnico, kuha in pomiva posodo, čisti jadrnico in skrbi zanjo, pospravlja kabino, se uči vozlov. »Otroci na jadranju izgubijo oznako problematičen, naporen, neukrotljiv, drugačen, nesposoben. Tam smo vsi drugačni, izključenost zamenjajo pojmi enakovrednost, zaupljivost, pripadnost skupini, sodelovanje, pomoč, prijateljstvo. Otroci, označeni za problematične, postanejo na jadranju prijazni in prijetni. Ob vrnitvi domov starši sprašujejo, kaj smo počeli z njimi, da so tako drugačni. Povezanost in odvisnost drug od drugega ne glede na to, ali si pedagog, otrok ali skiper, je še ena od kvalitet Mirnega morja. Vsakdo je pomemben in le skupaj funkcioniramo. Tudi otroci s telesnimi pomanjkljivostmi, čustvenimi in duševnimi primanjkljaji ali motnjami se razcvetijo, sprostijo, razgovorijo, sklepajo prijateljstva, se naučijo številnih spretnosti, ki jim doma nikakor ne bi bili kos,« vedo povedati spremljevalci.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
