Ampak kot vedno sta tudi tokrat dosegla dogovor in Sv. Trojica bo še naprej mirna, tiha in idilična vasica v Slovenskih goricah, Viktor Truviani, najbolj znan bretarijanec na svetu (že deset let ne uživa hrane in tekočine), se bo moral ustaliti kje drugje, v Slovenijo pa bo še prihajal, saj bosta Šebinekova še naprej organizirala njegove delavnice. Še kot zanimivost – Liam in Olga Truvianijeve delavnice, ki so pravzaprav postenja, prirejata tudi v domu duhovnosti v Kančevcih, kjer domujejo bratje kapucini! In prav lepo se razumejo … Hja, na »goro«, kjer domuje Bog, vodi milijon poti, na vrhu pa se srečamo vsi. S tem se globoko strinjata tudi Olga in Liam in prepričana sta, da ni čisto nič pomembno, po kateri poti se vzpenjaš.
Tajkunka, ki to več ni. Olga in Liam sta prav zanimiv par in tudi njuna zgodba, kako sta postala dvojina, je več kot zanimiva. V okolju, kjer živita, velja Olga za zelo »gajstno babo«, v najžlahtnejšem pomenu besede. Ko ji to omenim, se glasno zasmeji. »Bo kar držalo, od nekdaj me je privlačil biznis. Ampak zdaj že dolgo plavam v čisto drugih vodah,« se muza. Olga Šerbinek, tako se je pisala včasih, je bila namreč ena prvih »tajkunk« v Sloveniji. Ekonomistka po poklicu je že zelo zgodaj ustanovila zasebno podjetje in prevzela zastopstvo za sedem blagovnih znamk avtomobilov, zaposlovala je okoli 150 ljudi. »To je bilo noro in kaotično življenje! Ko sem imela 25 let, sem se odločila, da bom delala samo do abrahama.« To je tudi uresničila. Pri petdesetih se je poslovila v velikem slogu, priredila je zabavo za petsto ljudi in začela uživati sadove svojega dela. Takrat je že slišala nekaj malega o duhovnosti, ampak zdela se ji je bolj larifari kot kaj resnega. »Sem človek, ki moram vse preveriti, se na lastni koži prepričati, ali reč drži, šele potem verjamem. Ampak duhovnost je bila nekaj zelo imaginarnega,« se spominja. In je šla preverjat po svoje. »Začela sem potovati po svetu. Bila sem v Indiji, Braziliji, v Sibiriji sem bila po Anastazijinih poteh, v Avstraliji sem se družila z aborigini, v Afriki pa s šamani. Bila sem v Južni in Severni Ameriki, Koreji … Vsa ta duhovna potovanja so me spremenila,« pravi. »Pred tem sem bila 'normalna' vernica – trikrat na leto, ob velikih praznikih, sem šla v cerkev. Zdaj, po toliko duhovnih potovanjih, pa globoko čutim, da je Jezus moj pravi učitelj.«
Se najde nekdo, ki bil ji je kos! Ni bila smela le pri poslu, tudi v partnerskih odnosih so ji moški težko sledili. »Če ga je ded začel lomiti, sem ga pač zamenjala,« pove. No, pa se je našel tudi tak, ki jo je ukrotil, a ne z močjo, temveč z milino in srcem. Vsaj tako je videti.
Liam Šebinek z neko nagajivostjo in otroškim veseljem pove, kako se je univerzum poigral z njunim spoznavanjem. »Ko sem bil še mlad, imel sem 29 let, sem se nekega dne peljal skozi Zgornjo Kungoto. Tam je bil tudi eden od avtomobilskih centrov v lasti gospe Šerbinek,« se široko smeje in nagajivo pogleduje proti Olgi. »Še danes se dobro spomnim, da sem si mislil, bog daj, da kdaj spoznam to žensko! Danes že vem, da če si kaj res iskreno želiš (in jaz očitno sem si!), se ti želja uresniči, zato je treba biti pazljiv z željami. Uresničijo se namreč tako dobre kot slabe. Ključ je verjetno v iskrenosti.«
Naključje? Ne, ker vanje ne verjamemo! Mesec dni, preden je zares spoznal Olgo, je bil Liam udeležen v »čudni« prometni nesreči. Na avtocesti, v tunelu, je s tovornjaka, ki je vozil pred njim, padla na njegov avto 500-kilogramska traverza in se odbila. Kot po čudežu je ostal živ, še danes je prepričan, da ga je obvarovala višja sila. Lastnik podjetja, ki je prevažalo te traverze, je bil Olgin sin!
Kot rečeno, je mesec kasneje prvič srečal Olgo v njihovem lokalu. Prišla je notri in vprašala, kdo ima uro časa, saj potrebuje pomoč pri prenašanju pohištva. »Roka mi je kar sama šinila kvišku,« se spominja Liam. »Bil sem tako zagnan, da sem veliko, masivno mizo kar sam nesel v drugo nadstropje, kjer je bilo Olgino stanovanje, ki ga je opremljala. Ta miza naju je združila. Po opravljenem delu sem se opogumil in jo povabil na kosilo. Ponjo sem prišel, kot se za tako gospo spodobi: s šampanjcem v eni in s šopkom rož v drugi roki. Pozvonim pri njenih vratih in čakam, da mi odpre. Ob vstopu sem se nesrečno spotaknil in ji kar padel v objem. Dobesedno – s šampanjcem in rožami v roki! Priznam, da sem izkoristil priložnost – če sem že bil v njenem objemu, sem jo pa še poljubil! No, in takrat je postala ta močna ženska, ki se je nihče po nepotrebnem ni upal ogovoriti, moja!« je še danes ves zadovoljen Liam. Olga pa samo zamahne z roko in si nekaj zamrmra v brado. Razumem samo nekaj takega kot »oh, moški,« ampak povedano je skoraj malce zaljubljeno. To, da je Liam kakšnih deset let mlajši od nje, ne igra nobene vloge. Pri njiju so leta res samo številke in, takole na prvi pogled, ima Olga še mlajšo energijo od partnerja.
Speča lepotica. Olga in Liam živita na prekrasni domačiji, stari 270 let. Kmetija je bila v lasti Olginih staršev. Zadnjih dvajset let je bila zapuščena in prava hiša strahov. »Ampak me je potrpežljivo čakala, da sem se vrnila,« pravi Olga. Z Liamom sta jo vrnila v življenje. Domačija je obnovljena, Olga in Liam sta ji vtisnila pečat domačnosti. Ko sedimo za mizo v veliki kuhinji in jemo okusno solato z domačega vrta, se počutim »doma«.
Za mizo razpredamo o življenju, o tem, kaj je smisel in kaj je pomembno. Šebinekova sta si enotna v tem, da je narava tista, ki pravzaprav pomeni življenje. »V naravi najdete tudi vse odgovore, le poslušati jo morate,« je prepričan Liam.
Več v reviji Zarja št. 21, 21. 5. 2019.
