V enem od radijskih pogovorov je zdravnik Pietro Bartolo priznal, da se je pri svojem delu večkrat počutil nemočen. Pomislil je tudi, da bi zapustil Lampeduso, a si je vedno premislil. Biti zdravnik je, kot si je vedno znova rekel, poslanstvo. In tudi kot človek ne bi mogel nehati pomagati ljudem, ki njegovo pomoč najbolj potrebujejo. Z dvomi je vsakič hitro opravil.
Težje pa mu je bilo pojasniti ljudem, ki okoliščin ne poznajo, kakšna je situacija na majhnem sredozemskem otoku Lampedusa. Ta je v zadnjih desetletjih sprejel na tisoče beguncev. Živih in tudi veliko mrtvih, ki jim ni uspelo priti v obljubljeno deželo Evropo. Med njimi je bilo na tisoče otrok. Zato je napisal knjigo Zvezde nad Lampeduso. Povedano v prispodobi: nad Lampeduso za vsakega otroka, ki je v upanju na boljše življenje želel priti na otok, sije zvezda.
Zgodba Anile iz Nigra. V osrednji zgodbi knjige, ki je v Italiji izšla oktobra lani pri založbi Mondadori, je Bartolo opisal izkušnjo afriške deklice Anile. Na Lampeduso je prišla pri manj kot desetih let z enim od čolnov z libijske obale. Njena zgodba je tako pretresljiva, da tudi Bartolo, navajen vseh krutosti iz preteklih let, ne more ostati ravnodušen, ko jo na predstavitvah knjige ali v katerem od pogovorov poslušalcem na kratko povzame.
Anila je doma iz Agadeša v Nigru, eni najrevnejših afriških držav pod Saharo, kjer je podhranjenost mater in otrok med najhujšimi na svetu. Dekličin oče je zapustil družino, mamico pa so obdolžili čarovništva. Zato je morala pobegniti od doma, da se je rešila pred maščevanjem. Hčerka je tako ostala sama z babico in dedkom. Ko je babica umrla, je še dve leti živela sama, nato pa se je, stara osem let in misleč, da je že odrasla, odpravila proti Evropi. Na poti je morala prečkati puščavo, tako kot karavane drugih ljudi. Grozljivo je trpela, saj je lahko preživela le tako, da se je, kot je pozneje povedala zdravniku Bartolu, hranila s trupli tistih, ki so na poti omagali pred njo. Ko je končno prispela v Libijo, se ji je uspelo vkrcati na eno od bark, a se je ta morala vrniti na kopno. V drugo ji je uspelo priti do Lampeduse. Bila je polna opeklin zaradi mešanice goriva in vode na dnu čolna. Ko jo je zdravnik vprašal, zakaj je sama prišla v Evropo, je odgovorila, da je prišla iskat mamo. Kasneje se je osebno zavzel in z veliko zapletov izvedel, da ta živi v Franciji. A tedaj se je začela, kot pripoveduje Bartolo, nova kalvarija, imenovana birokracija.
Štiriletna deklica ni bila več otrok. Bartolo ne skriva prizadetosti, ko govori o usodah otrok, ki so tako krute, da jih je z besedami težko povzeti. A jih želi povedati, da bi poslušalci razumeli nepredstavljivo trpljenje teh nedolžnih duš v katastrofalnih razmerah današnjega časa, čisto blizu nas. V pogovoru za italijansko televizijo je opisal grozljivo izkušnjo mamice in hčerke, ki sta prišli v njegovo ordinacijo na Lampedusi. Mamo so v taborišču v Libiji posiljevali in tako mučili, da je postala paralizirana. Ob prihodu na Lampeduso ni tehtala več kot trideset kilogramov. Ob sebi je imela hčerko, ta je bila še dovolj krepka, da je zdravnika odrivala, ko je želel pomagati njeni mami. Zato jo je skušal umiriti in ji ponudil piškote, tako kot naredi vedno, ko se želi približati otrokom. Deklica jih je vzela, a jih ni pojedla, temveč zdrobila in dajala v usta oslabeli mami. Pozneje so deklico medicinske sestre umile in našle pri njej zavitek z bankovci, skrit v njenih genitalijah. »Imela je komaj štiri leta. Da bi ji olajšali situacijo, so ji ponudili igračo. A je ni želela vzeti. Komaj štiriletni ni bilo več do igre. Doživela je popolno razčlovečenje,« je pojasnil Bartolo.
Še vedno pretresen je tudi zaradi tragične izkušnje 3. oktobra 2013. Na eni od bark je bilo 368 trupel. Prizora, ki ga je videl ob pregledu, ne bo, kot pravi, pozabil vse življenje. Med trupli je bilo veliko praznično oblečenih otrok. Mame so jih oblekle v najlepša oblačila, ki so jih prihranile za konec poti, da bi bili njihovi otroci podobni našim ter bi primerno urejeni vstopili v tako zaželeno in obljubljeno Evropo. Pa jim ni uspelo.
Več v Zarji št. 7, 12. 2. 2019.
