Je to resnično narisano s čopičem, vpraša petletna hčerka med listanjem in tipanjem slikanice z mehkimi podobami žarečih barv. Ilustracije je prav s čopiči in akrilnimi barvami, ki jih kasneje meša še s potezami svinčnika in pasteli, naredila Polona Lovšin. Nekdaj darkerka, ki so ji še vedno blizu temačne podobe in mehkoba črnih oblačil, je nasmejana in prisrčna dama, tudi o resnih temah se pogovarja s svetlim žarom v očeh. Na stenah za njo je deklica z vžigalicami, ki jo zaključuje te dni in s katere ne morem umakniti pogleda. Kakšna sreča, da je Polona že pri treh letih vedela, da bo slikarka, in se ni uklonila ekonomiji!
Nagrajena ilustratorka, doma iz Trzina, sodeluje tudi s tujimi založbami, med drugimi s Pan Macmillan, pri kateri je izšel slavni Zverjasec. Okoli 30 slikanic, izdanih v tujini, se ponaša z njenimi podobami, koliko jih je bilo prevedenih po svetu – temu ne sledi. So pa med njimi take, ki so se prodale v milijon izvodih. Zadnja leta najraje ustvarja za domači trg, ker ji omogoča več ustvarjalne svobode. Trenutno poleg Deklice z vžigalicami ilustrira pesmi Nika Grafenauerja, čaka pa jo še knjiga Tomaža Pengova, za kar je lovila motive na ljubljanskem Barju. Trenutno se skorajda boji novih naročil, že dolgo pa si želi oživiti slikanico, zato snovanje animacije vedno tiči v ozadju njenih misli.
Vaše ilustracije so mehke in ljubke. Je možno, da tudi temačnost vzbudi ljubkost?
Meni ja, marsikomu pa ne. Ko je imela moja hči pet let, je imela zelo rada francosko zgodbo Sinjebradec, kjer so prikazani krvav ključek, odsekane glave, obešene ženske ... Vendar sem ugotovila, da take podobe otrok čisto drugače podoživlja kot odrasli. Tudi Tom in Jerry je kruta risanka, ampak jo otrok drugače dojema; ko odrasli kupujejo slikanice za otroke, bi morali vedeti, da so otroci brez tabujev. Čisto drugače premlevajo zgodbe.
Radi bi ilustrirali grozljivko, kajne?
Ja! Je tako čudno, da imam to v sebi? V zadnjem času je ilustracija usmerjena tudi k odraslim in počasi se bo tudi moja želja uresničila, sem se že pogovarjala z založnikom. Ilustracije so bile včasih samo na ravni pravljic, vendar se Tone Kralj in Ive Šubic na to nista ozirala, ustvarjala sta jih zelo slikarsko.
Tudi za vas je značilno ustvarjanje ilustracij na slikarski način. Kaj to pomeni?
Imam močno potezo, ki je ne krotim. Kadar jo, hitro zaidem v kič in tega ne maram. Zdi se mi, da sem pri nas prepoznavna ravno zaradi te poteze. Ko delam ilustracijo, jo ustvarjam kot sliko: dobesedno špricam po njej, barva teče z nje ... Pri ilustriranju ne sedim, ampak stojim, stol imam zgolj kot pripomoček, na katerega včasih naslonim koleno. K sreči sem majhna, in četudi se veliko sklanjam, me hrbet ne boli. Veliko ilustratorjev ima poškodovan ramenski del, mnogim se dobesedno naredi grba, nekateri imajo probleme s sklepi – podobno kot računalniški programerji zaradi miške.
Tudi vam telo skoraj ni več pustilo slikati, ste invalidsko upokojeni.
Leta 2009 sem imela diagnozo ulcerozni kolitis, potem so mi ugotovili še Crohnovo bolezen (kronično vnetna črevesna bolezen, op. a.) in po operaciji odstranitve črevesja sem se lahko invalidsko upokojila. Kakor se grozno ali morda bizarno sliši, pa je bila upokojitev zame finančna olajšava glede plačevanja prispevkov. Naj s svojim primerom ponazorim, kako »hecen« je naš sistem: sem mama samohranilka dveh hčerk in zato me na socialni ravni uvrščajo med ogrožene, po drugi strani pa na kulturnem ministrstvu spadam med tiste, ki z zaslužkom prekoračim predpisani cenzus. A še vedno prejemam premalo dohodkov za preživljanje dveh hčera. Po drugi strani pa mi kot invalidsko upokojeni rečejo, da naj delam samo štiri ure. Kot ilustratorka pa si tega preprosto ne morem privoščiti, saj ne bo nič narejeno! Že med bolniško je treba delati.
Na vaši poti je bilo še mnogo ovir: niso vas sprejeli na srednjo oblikovno, vpisali ste se na srednjo ekonomsko, potem pa ste v prvem poskusu brez težav prišli na likovno akademijo; v četrtem letniku akademije ste zanosili in ena izmed naših velikih umetnic je rekla, da je z vami konec.
Karkoli sem pri umetniškem predmetu narisala v srednji (ekonomski) šoli, je profesorica komentirala, da česa takega sama zagotovo nisem sposobna ustvariti. Šokantno je, da te na šoli, ki nima poudarka na umetnosti, hočejo še bolj zatreti! Ta nejevernost pa me ni oropala poguma, temveč me je še bolj gradila. Na študiju likovne pedagogike me je profesor opogumil, naj grem na sprejemne za likovno akademijo. Bila sem prepričana, da jih bom naredila. Imela sem prav, moji starši pa nad tem, da bom umetnica, niso bili navdušeni. Ko mi je bilo ob koncu študija zaradi nosečnosti rečeno, da je z mano konec, sem bila zelo besna! Mislila sem si: mar bi bili raje tiho! Marsikatera umetnica mi je kasneje, ko sem se spopadala z ločitvijo, dejala, da te ob takih življenjskih padcih povsod črtajo. Tudi drugi so me opozarjali: veš, ko sem zbolel, sem izgubil tudi službo. Zato sem se ob ločitvi prestrašila in si rekla: no, zdaj sem pa tam! Mož me je namreč na zelo hladen način zapustil po drugi operaciji. Vse je bilo na meni in preprosto se nisem mogla več gnati tako kot prej. Navrgli so mi, da so številne ženske brez večjih težav premostile ločitev, ampak jaz sem jo doživela po bolezni in operaciji, nato pa ostala še celo leto brez preživnine – bila sem kot cunja! Me je pa šokiralo, ker takih situacij založniki ne razumejo. Prigovarjali so mi, naj z delom pokažem, da sem močna, ampak nisem mogla. In kolega ilustrator mi je dejal: saj če si sesut, ne moreš ustvarjati. Končno nekdo, ki razume!
Kako ste se zopet sestavili? Vas je čas »pozdravil«?
Tri mesece zatem, ko me je zapustil partner, sem imela pregled pljuč. Diagnoza ni bila obetavna. V tistem trenutku sem si rekla: lahko sem poskusni zajček za medicino kot že poprej, ko so mi praktično odstranili zdravi del črevesja zaradi napačnega zdravljenja, ali pa se s tem ne bom več ukvarjala. Izbrala sem slednje, zmetala izvide v kanto za smeti in od takrat, razen v nujnih primerih, ne hodim več k zdravniku. Posvetila sem se delu in hčerkama.
Potem ste postavili v ospredje sebe in nekateri vas niso razumeli.
Vse to se je porodilo, ko mi je razpadla družina, v katero sem vlagala celo sebe, se prilagajala in opustila marsikatero svoje lastno hotenje. Nekateri so mi očitali, za koga vse delam. Ampak če bi v tistem trenutku čakala samo vrhunske avtorje, bi obubožala. Gledala sem zgolj na zaslužek in ne toliko na ustvarjalnost. Roke za knjige sem poskušala prilagoditi svojemu telesnemu stanju. Po ločitvi sem dala v ospredje sebe, opustila večino projektov na tujem in se osredotočila na naša tla, kjer sem lahko ustvarjalno svobodnejša, pa čeprav z nižjimi honorarji. A ni ga čez lastno zadovoljstvo. Ob sebi imam krasne založnike in urednike, ki mi svetujejo ne samo pri delu, ampak tudi s kakšnim življenjskim nasvetom. So pa tudi založniki, ki stisk ne razumejo, a jim tega tudi ne morem zameriti. Navdiha mi ne manjka, samo osebni notranji mir je bil po ločitvi porušen. Sedaj izbiram projekte, ki so mi pisani na kožo, projekte, pri katerih lahko izživim sebe in svoje svetove.
Koliko časa imate za eno slikanico in koliko projektov morate delati hkrati?
Kar precej – ne morem se zanesti samo na eno slikanico. Če bi vedela, da bo plačana v roku, bi se že lahko, a se zelo redko zgodi, da založba plača pred izidom. V tujini pa ti že s podpisom pogodbe nakažejo del sredstev, ti s tem dajo varnost, hkrati pa te spodbudijo k delu.
Več v Zarji št. 7, 12. 2. 2019.
