V njegovi Oštariji se čas ustavi. Hrana na lično izbranih krožnikih, ki so jih oblikovale roke kiparke, nahrani vse čute, občutek, ki ga podari oštir Jure s svojo prisotnostjo, pa prebudi že skoraj pozabljeni občutek, da si nekje res toplo dobrodošel. Ne vemo, ali mu to uspe vedno, toda tolikšne predanosti ni mogoče zaigrati. Je tudi iskreno povedal, da to ni lahko za vse vpletene v njegovo življenje, saj tako gostinstvo zahteva človeka zase. »Ja, vedno sem si želel v naši gostilni dati gostom občutek, da so doma. Vedno izhajam iz sebe; kaj si sam želim, če kam grem ... Pri nas gostu ponudimo najboljšo sezonsko surovino, saj je prišel k nam preživet svoj dragoceni čas, kar moramo spoštovati in mu ponuditi najboljše, od počutja naprej.«

Gurmani iz Zagreba in Beograda vedo, kam. S fotografinjo sva sedli za najbližjo mizo ob šanku, da sva ga imeli ves čas na očeh. Takoj sva vedeli, kdo je šef. Pri vsaki mizi se je za hipec ustavil, reševal hkrati sto in eno reč, tudi pogovor za našo Zarjo, medtem ko je nadomeščal še pravkar porezanega in v dežurno ambulanto odpeljanega  natakarja. Beograjski in zagrebški gostje se ustavljajo v Debeluhu na poti ter si vzamejo čas, da okušajo dobrote, vendar se vračajo k jedem, ki so jih že okusili, zato tudi Jure pravi, da ne menja konja, če ta zmaguje. Všeč so nama bili njegov optimizem, zagnanost in hvaležnost ob vsem, kar se mu dogaja. »V zadnjih desetih letih sem doživel stvari, ki se ne zgodijo milijarderjem.«

Več v reviji Zarja št. 7, 12. 2. 2019.