Zorana, tega hrusta, v letih znanstva nisem videla zboleti. Doma sem ostro prepovedala pometanje garaže in podstrehe ter držala pesti za soseda, ta je v bolnišnici, najprej na infekcijski kliniki, nato še na nefrološki, preživel šestinšestdeset dni. Zdaj, po šestih mesecih bolniškega dopusta, mu je bolje, a zdrav še ni: je namreč edini znani bolnik pri nas, ki ima takšno zapleteno obliko bolezni. »Ljudje, ki zbolijo za mišjo mrzlico, se ali pozdravijo ali umrejo, jaz pa sem nekje vmes: umrl nisem, ozdravel pa tudi ne!«
Slepota, voda v pljučih in trebuhu. Zoranova bolezen se je začela nedolžno, z rahlo povišano telesno temperaturo, ki ni presegla osemintrideset stopinj, vse drugo je bilo v redu. Ker po dveh dneh, ko je še hodil v službo, ni bilo bolje, je odšel k zdravnici, ta mu je vzela kri, presodila, da ima virozo, in mu svetovala enotedenski počitek. Toda čez dva dni je vročina poskočila na štirideset stopinj, spet je odšel k zdravnici in dala mu je antibiotike. »To je bilo v četrtek, toda že v noči na petek se je začelo: slabost, bruhanje, driska, oteženo dihanje. Težko mi je bilo, vso noč sem presedel, saj leže nisem mogel dihati, videl sem zamegljeno.« Žena ga je zjutraj odpeljala na urgenco. Z njim je bilo že tako hudo, da ni mogel več hoditi sam, ker je bil slaboten in ni videl. »Nisem vedel, kaj se dogaja, takšne občutke sem doživljal prvič v življenju – a sem verjel, da mi bodo zdravniki znali pomagati.« Na urgenci je preživel dvanajst ur. »Niso vedeli, kaj bi z mano, niso vedeli, kaj mi je. Žena je bila z mano, sin Leon pa prvič sam doma do devete ure zvečer – grozno je bilo. Ob devetih zvečer so me pripeljali na infekcijsko kliniko in bilo mi je laže.« Kljub temu od petka zvečer, ko je prišel, do ponedeljka, ko se je začel delovni teden, niso opravili nobene posebne preiskave. V ponedeljek popoldne (»Kri so mi v vsem tem času vzeli milijonkrat!«) so Zoranu postavili pravo diagnozo. »Nikoli še nisem slišal za mišjo mrzlico. Zdravniki so mi povedali precej, le tega ne, da je bolezen lahko tudi smrtna (nasmeh).«
Zoran je še naprej dihal težko, z ultrazvokom so ugotovili, da mu je voda zalila pljuča, pa tudi trebuh. Najprej so ozdravela pljuča. »Tudi slepota je po treh dneh minila, virusa pa mi niso mogli pozdraviti, saj zanj ni zdravila – telo se mora boriti samo, pojavili pa so se še dodatni zapleti.«
Odpoved ledvic. Nenadoma so mu odpovedale ledvice. »Virus tipa dobrava, ki sem ga imel, je samo na Balkanu: je eden hujših, zanj je značilno, da prizadene izrecno ledvice. V krvi se mi je povišala količina kalija, kar je nevarno za srce – lahko se ustavi. Zato so me morali dati na dializo: prvič že prvi teden, četrti dan po sprejemu, čez dva dni spet, tretja dializa je bila po petih dneh od zadnje dialize, četrta po tednu in pol, peta po dveh tednih.« A kot da ne imel že dovolj težav, so se pojavile dodatne. »Zaradi dialize so mi morali v levo in desno nogo vstaviti kateter, toda kateter na levi nogi se je zamašil in dobil sem trombozo – zamašila se mi je glavna vena.« Kateter so mu namestili v vratno veno, toda zaradi tromboze je moral biti stalno (dva meseca) priklopljen na aparate, da so mu dovajali v žile zdravilo za redčenje krvi. »Tromb lahko pride po veni v srce, pljuča in je konec!« Po petih dializah se je propadanje ledvic ustavilo, začele so dvajsetodstotno delovati, toda med bivanjem v bolnišnici se njihovo stanje ni bistveno izboljševalo. In tako je ostalo, zaradi težav z ledvicami je moral za mesec dni na nefrološko kliniko – pomagali so, kot so lahko.
Posledice mišje mrzlice. »Izredno sem zadovoljen z osebjem, zdravniki in postopki tako na infekcijski kot na nefrološki kliniki. Zelo dolgo sem bil tam, a žal moje ledvice še vedno ne delujejo dobro. Imam peto stopnjo ledvične odpovedi: to pomeni, da je velika verjetnost, da bom moral čez nekaj let hoditi na dializo, če se stanje ne bo izboljšalo.« Zoran je bil šest mesecev na bolniškem dopustu in pravi, da se stanje vsak mesec malenkostno, »za mišji repek«, izboljša. »Upanje, da bo bolje, ostaja. Z menoj so se ukvarjali naši najboljši nefrologi, stikali so glave, a nikoli doslej še niso imeli takega bolnika. Običajno je pri mišji mrzlici tako, da ali povsem ozdraviš ali umreš – sredine ni. Jaz sem ostal vmes in to se jim zdi neverjetno čudno.« Zoranu, ki je dal skozi tudi dve biopsiji ledvic, zdravniki ne znajo in ne morejo povedati, kaj se bo še zgodilo z njim. »Pravijo, da je možno vse!«  

Več v Jani št. 16

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ