Andrej Križ

Če bi Nataši Brunec še pred petimi leti kdo rekel, da bo pustila službo v banki in se ukvarjala z origamijem ter predavala o metodi »gremo to dokončat« (oziroma nestresni produktivnosti), mu ne bi verjela. A med polmaratonom Treh src v Radencih jo je nenadoma prešinilo, da bi si morala dati priložnost delati nekaj, kar jo resnično veseli. Zato je na veliko začudenje sodelavcev kmalu tudi brez omahovanja resnično dala odpoved. »Danes se počutim svobodno,« pravi, vesela, da se je odločila za ta korak.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

»Vse manj sem čutila, da je delo v banki to, kar jaz resnično sem. Na začetku mi je seveda ustrezalo, lahko sem uporabljala svoje talente za red, komunikacijske veščine, vse to mi je bilo blizu. Sploh ker sem imela majhnega otroka, zaradi katerega je bilo v tistem času dobro imeti redno, varno službo. Takrat sem morala poskrbeti zase; življenje me je preprosto posrkalo. Ko je hčerka postala samostojnejša, pa sem lahko začela razmišljati o novih priložnostih.« Dala si je eno leto časa, da poskusi. Če ne bi uspelo, bi še vedno lahko poiskala službo v svoji stroki. »S to izkušnjo sem pravzaprav zaznala, kako zelo je naša identiteta povezana s tem, kar delamo. Ko nekoga spoznamo, po navadi zelo hitro vprašamo, kaj dela. Ko sem začela delati v banki, je bil to lep in spoštovan poklic, z leti pa sem se počutila vse manj zadovoljno. Že srednjo šolo in potem fakulteto sem si izbrala bolj po pričakovanjih staršev kot po svojih željah. V osnovni šoli sem bila modelarka. Uživala sem, ko smo oblikovali iz lesa. Všeč mi je bilo, ko smo brusili, lepili, polirali. Naš mentor je bil izjemno zagnan in motiviran, tako da smo vse petkove popoldneve in sobotne dopoldneve preživeli v delavnici. Moj najljubši predmet je bil likovni pouk: rada sem risala, slikala, uživala pa sem tudi v kiparjenju in oblikovanju gline. Kadar sem izrazila željo, da bi počela kaj v tej smeri, sem vedno dobila odgovor, da s tem ne bom preživela in da lahko ustvarjam ob delu.« Tako je študirala ekonomijo in z leti prišla do enega vodilnih položajev v banki. Še kot študentka je postala mamica hčerke, ki danes dela doktorat iz nevroznanosti v Torontu. Na začetku ni dosti razmišljala, ali dela, kar si je želela v življenju početi. Delala je, da sta s hčerko lahko dostojno živeli. »Po skoraj devetnajstih letih pa nisem imela več motivacije.« Med tistim tekom je dokončno spoznala, da mora oditi. Bila je prepričana, da bo našla nekaj, kar bo bliže njenemu srcu. »Priznam, da me je bilo malo strah, po drugi strani pa sem čutila zadovoljstvo, ker sem si dala priložnost.«

Origami biznis. Origami jo je dolgo zanimal in že nekaj let, preden je zapustila službo, se je učila in ustvarjala ter tu in tam izdelala darilce za prijateljice, sodelavke. »Ko sem dala odpoved, se je prijatelj na kavi pošalil, da zdaj bom pa delala origami biznis.« A tri mesece pozneje je bila res na prvem Artishu (sejmu, kjer ustvarjalci prodajajo svoja unikatna dela). Vsega se je naučila sama iz knjig in na internetu. »Vse drugo je stvar potrpežljivosti, natančnosti in umetniške žilice, ni druge skrivnosti. Eno naključje je pripeljalo k drugemu. Ko sem sodelavki podarila uhančke v obliki žerjava, mi je rekla, da bi to lahko prodajala na Artishu, pa sem res poskusila. Kolegičina prijateljica mi je naredila grafično podobo, odprla sem s. p. in začela sodelovati na sejmih. Kmalu sem vodila delavnice oblikovanja origamija, v trgovinici z ljubljanskimi spominki sem začela prodajati zmajčke, potem so mi naročili izdelavo izložbe v Maximarketu, pa origamije so želeli imeti v gledališču ...«  Prve mesece je ustvarjala po ves dan. »Iz najosnovnejših origamijev sem delala vedno bolj zapletene in vedno manjše modelčke. To te povsem zasvoji, sploh ne znam razložiti, kot bi me zadel origami cunami, kar potegnilo me je vase in jaz sem sledila.«

Več v reviji Zarja, 21.1.2019