"Ne vsi, seveda, nikar ne planite zdaj name. So pa – in ni jih malo. Prej na to nisem bila pozorna, odkar pa imam otroka, se mi večkrat zgodi, da naletim na kakšnega takega. Njihove pripombe – na primer v parku, v gostilni … – bi še prezrla. Zelo radi komentirajo kak vzgojni prijem, se pridušajo nad norenjem mulcev ( to pomeni tekanje po sprehajalni poti, denimo), doživeli smo celo, da je starejša gospa našega triletnika s pohodno palico zanalašč dregnila, ker se ji je med kašljanjem preveč približal. Zelo me preseneča njihovo brezsramno vrivanje v vrste – kar pridejo in z angelskim izrazom na obrazu stopijo pred ljudi. Po navadi se jim nihče ne upa nič reči, sem pa tudi že dvakrat doživela, da se je gospa, ki so jo opozorili, s prav vulgarnimi izrazi znesla nad tistim, ki si je upal odpreti usta. Prijateljica mi je povedala, kako je na videz krhka ženica njenega sinčka odrinila v vrsti za sladoled, da je padel, potem se mu je pa še nesramno smejala. Poglejte, spoštujem starejše, v družini jih imamo veliko, nikoli mi ni bilo težko odstopiti sedeža, mesta v vrsti, priznavam njihovo vlogo v družbi in delo, ki so ga opravili, jim pa to in leta ne dajejo pravice, da se vedejo nespoštljivo do preostanka družbe, češ, jaz sem naredil svoje in zato sem lahko povsod prvi. Naj povem še en primer: poleti smo želeli z avtobusom v Bohinj, kupili smo vozovnice, pa nismo prišli nanj, ker nas je gruča upokojencev, ki se lahko z avtobusom vozijo zastonj, dobesedno s komolci in še kako drugače odrivala, mož je moral otroka vzeti v naročje, da ga niso pohodili. No, mislim, da je tudi v tem smislu svet malo iztiril. Kaj pa mislite vi? In predvsem, kako reagirate, kadar se kak upokojenec vrine pred vas?"
Lada
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
