V tem kolesju igrajo starši športnika izjemno pomembno vlogo, saj mu običajno že v zibelko položijo veselje do gibanja, so otrokovi glavni socializatorji, finančni in čustveni podporniki, pomagajo mu prenašati stres, ki nastaja na tekmovanjih, obenem pa naj bi, ne glede na vse, ostali navdušeni in spodbujajoči člani športne ekipe.
Za številne starše, pa tudi trenerje, je najtrši oreh vpeljevanje otroka v proces tekmovanja, tako da ob primerjanju svojih dosežkov z dosežki drugih otrok ohrani pozitivno samopodobo in navdušenje nad športom. A kjer je volja, je tudi pot!
Prednosti tekmovanj
Tekmovanje daje otroku priložnost za ocenjevanje svojih sposobnosti in primerjanje s sposobnostmi drugih, čemur smo navsezadnje podvrženi tudi v vsakdanjem življenju. Problem pa nastane takrat, ko damo prevelik poudarek rezultatu. Resnični užitek tekmovanja je prizadevati si biti uspešen. Kaj pa je uspešnost?
Vmesni cilji
Modri so tisti trenerji in starši, ki dajejo poudarek doseganju vmesnih ciljev na treningih, kajti ti vmesni cilji so na poti do uspeha na tekmovanju. Zaradi vmesnih ciljev lahko enajstleten plavalec z vso vnemo in na lastno pobudo vstaja ob petih zjutraj in je ob šestih že v bazenu, petnajstleten tekač pa preteče na stotine kilometrov. Uspeh je rezultat vseh teh napornih treningov oziroma vloženega truda.
Če je otrok sam izbral šport in postaja nad njim vse bolj navdušen, lahko s tekmovanji veliko pridobi.
Raziskave pri odraslih vrhunskih športnikih so pokazale, da so imeli starše, ki so v njihovem otroštvu in rani mladosti verjeli v to, da je uspeh rezultat trdega dela in nikakor ne zgolj talenta, ter so pri otroku spodbujali izpolnjevanje njegovih osebnih ciljev, ob katerih se je lahko počutil zadovoljnega, kar je primarni cilj otrokovega ukvarjanja s športom.
Tekma je pred vrati!
Vsak otrok ima svoj pogled na tekmovanje, in kar je lahko za enega mladega športnika stresno, je lahko za drugega komaj omembe vredno. Kljub temu v osnovi podobne občutke stresa doživljajo vsi. Ključno je torej vprašanje, kako lahko tekmovalni stres zmanjšamo. Eden od zelo učinkovitih načinov je sprememba poudarka oziroma preusmerjanje pozornosti od končnega izida na potek tekmovanja. Poleg tega morajo že pred tekmo starši, predvsem pa trener, stalno prepoznavati otrokove sposobnosti. Izogibati se je torej treba primerjanju njegovih sposobnosti z drugimi otroki iz ekipe ali iz drugih klubov.
Otroku je treba pred in med tekmo pomagati, da ga ne bo strah in ne bo dvomil o sebi, pri čemer je ključnega pomena zagotavljanje pričakovanj, ki se skladajo z otrokovimi zmožnostmi. Prav najmlajši imajo pogosto napačne predstave o svojih zmožnostih, ki jih neredko napihnejo starši in, žal, tudi trenerji.
Veliko truda je treba vložiti v pripravo otroka na tekmovanje. Pogovarjajmo se o kraju dogodka, koga vse bomo tam srečali, kaj bomo počeli med odmorom. Če otrok dolgo čaka na nastope, mu priskrbimo dobro knjigo ali celo družabno igro, domislimo se kakšne vragolije, ki ne bo motila poteka tekme. Številnim otrokom pomaga, če jih naučimo tehnik obvladovanja stresa, športne relaksacije, pri čemer že kar nekaj klubov sodeluje z odličnimi športnimi psihologi.
Bodimo razumevajoči ob pritiskih na tekmovanjih
Ne pritiskajmo na otroka, da mora zmagovati za vsako ceno! Ne vlivajmo otroku občutka krivde, naj se zgodi karkoli. Če menimo, da samo trošimo energijo in denar za mladega športnika, zaprosimo za pomoč in svojega nezadovoljstva nikar ne prenašajmo na otroka. Ne vpletajmo se preveč v proces treniranja in ne zanimajmo se preveč za otrokov šport. Otrokovo življenje naj zaznamujejo še njegovi drugi talenti in vrline.
Bodimo razumevajoči in usmiljeni zaradi pritiskov in težav na tekmovanjih. Predvsem na tekmi otrok potrebuje naše objeme in tople besede.
Bodimo razumevajoči in usmiljeni zaradi pritiskov in težav na tekmovanjih. Predvsem na tekmi otrok potrebuje naše objeme in tople besede. In ostati moramo sproščeni in odločni, kadar naš otrok izgublja tekmo. Ne kažimo razočaranja, kot tudi ni dobro pokazati pretiranega navdušenja, če se je otrok povzpel na stopničke. Njegova vrednost je vendar vedno enaka in neskončna!
Otroku, ki izgublja, pa moramo z izrazi podpore pomagati okrepiti samozavest in samospoštovanje. Ne vpletajmo se v trenerjevo delo in ga ne kritizirajmo pred otrokom. Če je treba rešiti kakšen konflikt, poskusimo najprej sami. Lahko smo veseli, če se z našim otrokom v klubu ukvarja trener, ki postavlja v ospredje otrokovo osebnost in šele potem medalje, po drugi strani pa moramo ukrepati, če opažamo, da v klubu štejejo le uvrstitve.
