Srečali smo se po tiskovni konferenci v čast slovenskim šahistom, ki so na šahovski olimpijadi zasedli odlično deveto mesto in jim je Ema želela v živo čestitati. To so vendarle njeni vzorniki. Pogovor za Jano je bil njen prvi za medije, je povedala. Odlično se je držala, prav nič ji ni bilo nerodno – če česa ni vedela, sta jo dopolnila mamica in očka.
Ema je družinski šahovski komplet odkrila med epidemijo koronavirusa, prve, začetniške poteze pa ji je pokazal očka. »Čudno navdušena je bila, ko me je premagala,« se je nasmehnil Peter. Skupaj sta potem o šahu raziskovala na YouTubu in preskušala, kar sta se tam naučila. Ker ji je šlo vse bolje, je Peter sklenil, da jo je najbolje vpisati v šahovsko šolo, kajti sam je bil v tej igri prav tako začetnik. Našli so Zmajčka, šahovsko šolo kluba Tajfun – ŠK Ljubljana, prav blizu svojega doma in Emino prvo učiteljico, velemojstrico Ano Srebrnič. Pozneje jo je pod svoje okrilje vzel trener, mednarodni mojster Toni Kos. V zadnjem času, potem ko je bila čedalje boljša, pa se je začela še dodatno izpopolnjevati pri šahovskem velemojstru Mateju Šebeniku.
Veselje, pridnost in poslušnost
Kako zanimiva igra je lahko šah, če ga res znaš igrati, ji je torej najprej pokazala velemojstrica Ana in bila nad malo šahistko prav navdušena. »Da ima veselje, je pridna in rada sodeluje, je rekla, s čimer se je strinjal tudi njen poznejši trener Toni Kos,« je povedal Peter. Maja pred dvema letoma jo je Ana povabila v Rogaško Slatino, na prvi šahovski turnir. »To je bila za vso družino posebna zgodba, saj smo šli tja vsi za ves vikend in se imeli res fino,« sta povedala Peter in Urška. Čeprav je Ema takrat izgubila vseh osem partij, ni bila prav nič razočarana, saj je bil vikend razburljiv – kopali so se, spoznala je nove ljudi in videla, kako takšni turnirji sploh potekajo. Že mesec dni pozneje je bila na državnem prvenstvu v kategoriji deklet do osem let druga in je domov prinesla svoj prvi pokal. Za marsikakšno deklico, ki ima rada bolj dinamične stvari, bi bil šah dolgočasen, Ema pa pravi, da je zanjo dolgočasen edino takrat, ko nasprotnik predolgo razmišlja o svoji naslednji potezi, ona pa že natanko ve, kaj bo naredila. Včasih se tudi dolgočasi, ko se mora učiti končnice – tretjo, zadnjo fazo igre, kjer si je treba zapomniti vzorce. »To je, kot bi se učil lestvice, da lahko igraš klavir. Ene stvari se moraš preprosto naučiti, ker so za igro potrebne, niso pa zabavne,« je pojasnil Peter.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
