Preden se odpravimo spat, si odstranimo ličila z obraza, si umijemo zobe …, kaj pa glava? Ali znamo »počistiti« tudi množico misli, idej in skrbi, ki so se čez dan naselile v njej? Pomagajmo si z naslednjimi nasveti.
Ne očitajmo si
Dopoldanski pogovor s stranko, ki ni najbolje potekal, se kot odmev oglaša še zvečer in nas obremenjuje z občutkom krivde. Nikar ne bodimo preveč samokritični, saj je lahko tudi tak dogodek za kaj dober. Ljudje se učimo na napakah. Ostanimo optimistični: vzemimo list papirja in na levo stran kritično zapišimo negativne vidike določenega dogodka ali odločitve, na desno pa pozitivne vidike. Stavek z leve: »Danes sem zamočila pogovor s stranko,« spremenimo v: »Naslednjič bom dobro pripravljena na podoben zaplet.« Če težko ukrotimo kritični glas v sebi, si predstavljajmo, kako bi svetovali prijateljici v podobnem položaju. Ta vaja zahteva nekaj potrpljenja, saj ni lahko negativnih misli usmeriti v pozitiven tok. Vztrajajmo vsaj tri tedne, potem pa nam bodo stavki, ki znajo iz naših izkušenj izluščiti navdih in optimizem, šli že bolje od rok.
Spustimo paro
Vzhodnjaki poznajo imeniten način za sproščanje nezdrave energije. Uporabljajo tako imenovane mudre, ki jih izvajajo z dlanmi in prsti. Ni treba čakati do konca dne – kadar smo vznemirjeni in komaj zadržujemo izbruh jeze, poiščimo miren kotiček ter stisnimo desno roko v pest, razprto levo dlan pa približajmo tej pesti. Dlani naj bosta v višini trebuha, na ravni solarnega pleksusa. Najprej 30-krat udarimo s pestjo v dlan, ne premočno, ravno dovolj, da sprostimo negativno napetost. Potem stisnimo v pest levo roko in si jo pred trebuhom položimo v desno dlan, pri čemer desni palec prekriva levega: šestkrat vdihnimo in pri izdihu recimo glasen: haaaaa! Za zaključek vaje mirno in globoko vdihnimo ter nekaj sekund zadržujmo zrak, preden ga izdihnemo. Ta mudra umiri notranjo napetost ter nenadzorovan tok misli ter okrepi notranjo moč.
Izpišimo se
Odvečni balast lahko iz svoje glave počistimo tudi z besedami. Vzemite beležko in pisalo ter izberite primeren prostor in čas, ki ga želite posvetiti pisanju. Običajno je dovolj pet minut. Določite si izhodišče, na primer sodelavkine kritične besede, nesoglasje v družini ali misel, ki vas vznemirja. To si skušajte predstavljati čim bolj slikovito, pri tem mižite. Potem skušajte misli ob tej podobi strniti v en sam stavek. Zapišite ga in dovolite besedam, da izrazijo še preostala občutja – ni treba, da so oblikovana v pravilnih stavkih. Dovolj je tudi beseda ali besedna zveza. Tudi tema ni zavezujoča – morda nas besede pripeljejo do drugega izziva, ki se ga niti ne zavedamo in ga potiskamo v ozadje. Po petih minutah se vrnimo k prvemu stavku in premislimo, ali ga še občutimo enako kot pred petimi minutami. Če notranjo stisko izrazimo z besedami, se od nje oddaljimo in jo laže objektivno opazujemo.
Zadržimo dih
Ritem dihanja zmeraj sledi temu, kar se dogaja v nas: razmišljanju, čutenju, naporu ali sprostitvi. Z dihanjem pride v telo kisik, in globlje ko dihamo, bolje so možgani oskrbljeni z njim ter tudi bolje delujejo. Čisto drugače je v stresu ali kakršnikoli čustveni vznemirjenosti, ko dihamo plitko, ne da bi se tega zavedali. Z nadzorovanim dihanjem lahko ublažimo stres ali napetost. Lezimo na hrbet v udoben položaj, pod glavo si podložimo blazino, prav tako pod kolena. Dihajmo skozi nos, vdihnimo globoko in zadržimo zrak v sebi, štejmo do pet, nato počasi izdihnimo. Pri naslednjem vdihu potegnimo trebuh noter ter naredimo vdih v takem položaju, nato pa spet naredimo sedem normalnih vdihov in izdihov. Skušajmo intenzivno čutiti, kako se zračni tok premika skozi nos v pljuča in naprej v prepono, ter medtem v sebi izrekajmo: »Vstopa moč,« kadar pa izdihavamo zrak, si recimo: »Stres gre ven.« Dihalno vajo izvajajmo od pet do deset minut.
Zaustavimo pretirano tuhtanje
Osredotočanje na telo in njegovo delovanje nas nemudoma prestavi v ta trenutek. Tehnike, ki krepijo našo čuječnost, nam omogočajo ostrejši fokus na sedanjost. Namestimo se v udoben položaj za meditacijo in v sebi poimenujmo pet stvari, ki jih vidimo. Pomembnost teh predmetov sploh ne šteje: lahko so steklenica, pisalo, pipa ... Nato zaprimo oči in v sebi poimenujmo pet zvokov, ki jih slišimo. Sledi poimenovanje petih čutnih zaznav: kako čutimo zrak na koži, dotik tkanine na koži, stik dlani s podlago, zglavnik za hrbtom. S to vajo zaustavimo tok misli, se umestimo v ta trenutek ter zaustavimo stres in tuhtanje.
Hvala za vse lepe trenutke
Preden zaspimo, si v mislih obnovimo vse vedre dogodke in lepe trenutke, ki smo jih doživeli v preteklem dnevu. Sem sodijo tudi nasmešek neznanega mimoidočega, sončni žarek, ki se je poigral s sencami na naši delovni mizi ali pa se toplo dotaknil naše kože, nenadejan klic prijateljice iz starih časov … Vse to so stvari, ki si zaslužijo več pozornosti kot zmote in spodrsljaji, ki so se nam zgodili tega dne. Z obujanjem spomina na lepe dogodke okrepimo svojo zaznavnost zanje, tako se jih bomo v prihodnje lahko veliko bolje zavedali že takoj, ko jih bomo doživljali.
Sprostimo napetost
Kar sprošča mišice, sprošča tudi telo v celoti – izkoristimo to pravilo sebi v prid. V ležečem položaju globoko dihajmo, nato pa obe roki iztegnimo v zrak ter izmenično z levo in desno dlanjo segajmo proti stropu. Pri tem odpirajmo usta, kot bi zehali – predstavljajmo si, da hočemo ugrizniti v breskev. Čeljust naj se široko razpre, saj se s tem sproščajo zategnjene čeljustne mišice ter mišice okoli ust in na ličnicah. Potem pustimo roke lagodno pasti na posteljo, hkrati pa izdihavajmo zrak. Ob tem lahko tudi zavzdihnemo, postokamo, spustimo neartikuliran zvok, saj je to nadvse koristno. Vajo ponovimo večkrat, vzemimo si čas in opazujmo olajšanje, s katerim nas navdaja. (jk)
Revija Jana št. 46, 15.11.2022
