V teh časih človek resnično vsak dan izve kaj novega. Jaz sem na primer te dni izvedel, da sonce, staro dobro sonce, ki vsak dan z enako ravnodušnostjo sije življenje na naš planet, ni to, za kar sem ga imel. Imel pa sem ga preprosto za zvezdo, ogromno gmoto eksplodirajočega plina, kakršnih je v vesolju skorajda nešteto; tako sem slišal in bral, tako so me učili v šoli in tako sem verjel. Napača – v resnici je slepeča krogla, ki jo gledamo na svodu, nič več in nič manj kot pravcata vesoljska ladja. Ki so jo zgradila multidimenzionalna vesoljska bitja iz medgalaktične federacije (nekakšnih kozmičnih Združenih narodov/hišnega sveta), ki usmerjajo razvoj človeštva. Razsvetljujoči podatek je nevrednemu občestvu te dni podelila ena iz že nepregledne množice vse bolj odpičenih samozvanih kanalizacij, ki spektakularno petnastijo izgubljeno rajo. In raja jim v vse večji meri naseda.
Sodobna,new ageduhovnost je zgolj mnenjski bolšjak, na katerem svoje blago - ultimativno resnico, zmago nad smrtjo in zlitje z vesoljem - oglašuje plejada gurujev, prerokov, šamanov, zdravilcev, coachev, žrecev, bioenergetikov, astrologov in kaj je še tega. Na tej ogromni, glasni, pisani tržnici človek sicer vsake toliko še naleti na kakšno dobričino, pri kateri se dejansko dobi kaj neprecenljivega, kaj pristnega, kakšen bio korenček za dušno župo, v veliki večini pa je to že vse skupaj industrija norosti, skrbno zasnovane in lično zapakirane z namenom prodaje ranjenim revežem, ki klecajo pod bremenom drobeče normalnosti. Pojmi, kot so razsvetljenje, resnica, izpolnitev potencialov, prehod na višjo raven zavesti, sreča in podobno so v pravi kapitalistični maniri le še marketinški slogani, s katerimi brezvestni prevaranti privabljajo žrtve. Ker je sodobno življenje naporno, resničnost našega obstoja pa vse bolj kompleksna, je povpraševanje za bližnjicami do paradiža vse večje. In ker povpraševanje določa ponudbo, je tudi ta že izjemna, konkurenca med prodajalci duhovnosti pa zaostrena do skrajnosti – kdor želi uspeti in prodati svoj ničvredni kič po najvišji možni ceni, se mora napihovati do onemoglosti, si izmišljati najbolj šokantne laži in sistematično graditi imidž, na katerega potem lovi utehe lačno klientelo. Koliko ljudi se samo danes razglaša za posebne, svete in razsvetljene, obdarjene s posebnimi močmi in skrivnim znanjem, ki so ga pripravljeni deliti z nami, bolhavimi priskledniki – za pravo ceno, se ve, za všeček ali evrček se danes dobi vse, tudi bog – če ga ni, ga pa naredimo! In če smo zadosti pridni in zadosti dolgo buljimo v sonce, lahko s prežgano mrežnico ugledamo tudi smrkce na vesoljski ladji.
Jaz vam odkrito povem, da sem, naiven, sanjav in nestrpen, kot že sem, v življenju preizkusil že marsikaj. In sedaj odgovorno trdim, da je treba vsakega človeka jemati z rezervo in pred vsako deklaracijo o izjemnosti postaviti minus. Bolj kot ti nekdo tumba, kako ima vse odgovore, bolj prazen je. Bolj kot te prepričuje, da je neškodljiv – večji lopov je. Bolj kot terja, da ga ubogaj, mu sledi in ne dvomi v njegovo avtoriteto, ker da mu je podeljena od samih nebeških svetnikov/višjedimenzionalih ET-jev – bliže je žveplenemu rogatcu oziroma praznemu niču. Dobrega učitelja ne boš našel na bolšjaku, temveč vsepovsod drugje, še največkrat pa v svojih odnosih. In ne bo te prepričeval z bolestnimi izmišljotinami o univerzalni sreči, ki se jih je domislil med jutranjo jogo v svoji vili, ali o vesoljskih ladjah, ki da jih je v svojo sveto glavo potegnil(a) iz medplanetarne kanalizacije iz dimenzije Čiračara. Temveč te bo učil z dejanji namesto praznih ritualov, s tišino namesto kričavih oznanil, s skromnostjo namesto z marketinško izpiljenimi bukvami z lastnim režečim frisom na naslovnici.
Revija Jana št. 46, 15.11.2022
