Ne, ne govorimo o zdravilnih glasbenih terapijah, ki jih je treba plačati, kjer se učimo kakšnega inštrumenta ali poslušamo gong in še kakšne druge nenavadne zvočne priprave. Nimamo v mislih terapevtske glasbe, ki zdravi posamične organe, med najbolj zdravilnimi skladatelji je Mozart, imamo pa tudi celo množico posnetkov zvokov iz narave, ki nas pomirjajo ali, nasprotno, vznemirjajo. Glasbeno zdravilo, ki bi ga radi predstavili, je v nas in obudimo ga lahko z napravico za nekaj deset evrov. A pojdimo po vrsti.
Glasba je v nas. Najbrž bi težko našli človeka, ki ne mara nobene glasbe, znanstveniki celo sumijo, da smo ljudje prej peli, žvižgali in se sporazumevali z ritmičnimi udarci, kot pa govorili. Platon je zapisal, da glasba »daje dušo vesolju, krila umu, let domišljiji, čar žalosti, vsemu pa življenje.« Znanstveniki so odkrili, da imamo predel v možganih, ki postane zelo živahen, ko se zasliši glasba, še zanimiveje pa je, da nanj ne vplivajo duševne bolezni niti propadanje možganov zaradi demence. Pogosto omenjajo britanskega glasbenika Cliva Wearinga, ki je virtuoz na klavirju, njegov spomin pa traja le pol minute, kar je seveda nelogično. Dokler ne vemo, da ima glasba v možganih poseben kotiček, ki ga ne ogroža pozaba. Imenujejo ga »mreža v mirujočem stanju«. Bilo bi zelo modro in koristno, če bi se tega zavedali.
Henry. Konec leta smo lahko videli na nacionalki ameriški dokumentarec, ki ga je navdihnil preizkus na univerzi v Utahu, kjer so 17. dementnim starostnikom dali predvajalnike in slušalke, poslušali so glasbo, ki so jo imeli radi v svojih najaktivnejših letih. Zgodil se je čudež, ki ni bil samo viden, saj so popolnoma neodzivni ljudje nenadoma oživeli, začeli migati, čeprav so bili skoraj nepokretni, eni so celo prepevali in govorili – in vse to so zabeležile tudi naprave, ki merijo možgansko aktivnost. In ta se ni povečala le v »glasbenem kotičku« možganov, temveč tudi drugod. Oživele so tudi druge, že zamrle funkcije.
Znanstveniki so obiskali kar nekaj ameriških domov za starejše, zanimali so jih predvsem tisti z Alzheimerjevo demenco, in reakcija je bila pri vseh podobna – neka bolnica, ki je bolj spominjala na truplo kot na živega človeka, posušena in negibna, da so jo morali obračati, je začela migati v ritmu, ko je zaslišala glasbo. Odlomek iz dokumentarca si lahko ogledate na Youtube, če odtipkate Henry dementia; ni treba znati angleško, ker boste vse razumeli. Znanstveniki so obiskali starega Henryja, sključenega v vozičku, hči ga je vprašala, ali ve, kdo je, pa je samo nekaj zagodrnjal. Hčerka je povedala, kakšno glasbo je imel oče rad, kaj vse je pel, kako je rad plesal – in to glasbo so mu predvajali. Henryjeve ugasle oči so nenadoma oživele, začel je migati po stolu, kot da bi plesal, prepevati in potem tudi govoriti. O tistem prelepem obdobju svojega življenja.
