Dva otroka, dva popolnoma različna svetova. Ko o vzgoji prebereš dve naročji knjig, se uspešno spopadeš z vzgojo pri prvem otroku in noben prijem ne učinkuje pri drugem, se zaveš, da premoreš še nekaj drugega: lastno zdravo pamet. Igrače, denimo, so posebno, precej obsežno poglavje.
Nekaj malega o igračah iz izkušenj neke matere
Zdrave, didaktične, lepe, nenasilne igrače – to so bile naše zapovedi pri prvem otroku. Bog ne daj pištol! Prva, ki jo je držal v roki nič hudega sluteči Ken, je v hipu romala v smeti. Avtomobilčki so tak kliše, naš že ne bo obseden z njimi! Vsa kitajska plastika, niti po naključju! In tako naprej. Vse v neizmerni skrbi za zdrav otrokov razvoj in domnevno uničujoč vpliv vsega naštetega. Ko smo z lepo pobarvanimi lesenimi igračami pridelali nekaj res lepih bušk in so razne didaktične igre »delovale« le nekaj dni, plišaste pa žalostno samevale v kotu, smo korak za korakom klonili – in preživeli. Avtomobilčkov je bilo pri hiši sčasoma resda za cel avtomobilski odpad, a ko smo navdušenje prerasli, za njim ni ostalo nič hujšega. Pištol še vedno ni pri hiši, tiste vodne pa smo preživeli brez poškodb. Kitajska plastika ima danes dodatno korist: v škatli, ki čaka usmiljeno dušo, da jo odnese na odpad, se skrivajo za drugega malčka najzanimivejše reči. Hočem reči: v trgovini ne delamo več scen, češ, ta igrača pa ni zate. Otrok že ve, kaj mu je všeč. In odrekanje, če je želja res močna, jo le še krepi in povečuje.
Res pa smo sčasoma ugotovili nekaj bistvenih reči: najboljše in najzanimivejše igrače so pravzaprav neigrače. Škatle, lonci, embalaža, očetovo orodje, mamin nakit, čuda reči iz sveta odraslih, kar po navadi s kazalcem odžugamo, češ, to pa ni zate. Voda, glina, barve, packanje! Vse iz narave. Volna, kamenčki, cvetje. Delo na vrtu in pospravljanje (če otrok to seveda sam želi) z mamo. Hrumenje sesalnika! Hočem reči: tak cirkus delamo glede igrač, a bistveno je, da se zavemo, da je igra lahko čisto vse. Tudi obuvanje čevljev zjutraj pred službo v smislu »kdo bo hitrejši« – če bi le večkrat premogli dovolj živcev in časa!
In še namig: nekaj knjižnic v Sloveniji izposoja tudi igrače. Za otroke je cel praznik dan, ko lahko nesejo zamenjat igrače in prinesejo domov popolnoma nove. Od tega je dvojna korist: otrok igrače jemlje kot nekaj samoumevnega, ker spoznava nove in nove, se sproti uči in ne razvija tistega znamenitega otroškega »To je moje!« Da o prihranku staršev ne govorimo. Prav škoda je, da je takih le nekaj v Sloveniji. Povprašajte in zahtevajte!
Bistveno za konec: tu in tam se še najdejo starši, ki se ne zavedajo, kako bistvena je igra za razvoj otroka. Vseeno je, ali se otrok igra z novo ali staro igračo, če mu le znamo dati občutek, da je igra zanj in za nas v resnici pomembna. Igra je edina otrokova obveznost in naša dolžnost je, da mu jo omogočimo. Največ pa bomo storili, če se igramo skupaj!
Tekst: B. M.
