Znano je, da sladkorni bolniki kmalu postanejo tudi srčni bolniki. Ni namreč pomembno samo to, da imajo v krvi malo sladkorja, ampak tudi da so dovolj dobro ukročene maščobe v krvi, pomemben pa je tudi čim bolj normalen krvni tlak. Normalen krvni tlak za sladkornega bolnika pomeni nekoliko nižji tlak, kot ga imajo zdravi ljudje. Za vse to ima farmacevtska znanost na voljo precej učinkovitih zdravil. Precejšen problem pa je glukoza, ki jo je težko dolgoročno in za stalno urediti. Diabetologi pravijo, da kljub vsem zdravilom doslej niso bili kos tej nalogi. Na količino sladkorja v krvi namreč vpliva več stvari, potrebna je dieta, prilagajanje količine inzulina glede na ogljikove hidrate, ki jih ima bolnik na krožniku, bolniki pa tega niso vešči. Zato je to največja težava.
Doc. dr. Marko Medvešček, dr. med. (klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana), pravi, da gre pri sladkorni bolezni tipa 2 za več presnovnih motenj hkrati, skupaj pa vodijo v kronične zaplete: od okvar malih žil oči in ledvic, živcev do aterosklerotične srčno-žilne bolezni, zato je nujen čim boljši nadzor nad sladkorno boleznijo.
Sladkor ne boli
Povišan krvni sladkor ne boli. Nima nekih posebno motečih znakov, če vrednost glukoze ni izredno visoka, tako da začne človek postajati dehidriran in pogosteje hodi na vodo. Šele takrat se bolniki oglasijo pri zdravniku. Telo se lahko na večjo količino sladkorja prilagodi. Človek postane utrujen, slabo se počuti. S povišanim krvnim sladkorjem lahko telo »normalno« deluje tudi 20 let. Kadar ima bolnik več kot šest milimolov sladkorja v litru krvi, je to že sladkorna bolezen. Lahko pa ima celo 12 ali 15  milimolov, pa za to niti ne ve, ker ni opozorilnih znakov.
Najprej je treba spremeniti navade
Ko  zdravnik s krvno preiskavo ugotovi, da ima bolnik sladkorno bolezen, mu bo predpisal eno od številnih zdravil, ki so na voljo za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2. Zdravljenje teh bolnikov je odvisno od znakov, ki jih bolnik ima, in od količine glukoze, ki jo ima v krvi. Vendar zdravniki vedno najprej začnejo s spremembo življenjskega sloga. To pomeni, da strokovnjak za prehrano bolniku svetuje, kaj je treba jesti, kako je treba prehrano spremeniti.
Klinična dietetičarka Irena Sedej pravi, da je prehrana pomembna tako za nastanek sladkorne bolezni kot za njen razvoj. Kar pomeni, da si jo lahko z nepravilno prehrano nakopljemo, s pravilno pa dosežemo dober nadzor nad boleznijo. Danes pojemo preveč energijsko goste hrane iz prečiščenih žit, bogate z maščobami in sladkorji ter soljo. Takšna hrana je škodljiva za zdravje v celoti, ne le da lahko vpliva na nastanek sladkorne bolezni. Poleg tega se zaradi nje ljudje zredijo. Debelost  je prav tako nevarna za razvoj sladkorne bolezni. Danes je debelih čedalje več otrok, zato se bo v prihodnosti dogajalo, da bomo imeli vse več mladih ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2. 
Hujšanje je zakon!
Poleg zdrave prehrane je temeljno  pravilo za bolnika, da mora shujšati. Večina diabetikov s sladkorno boleznijo tipa 2 je namreč pretežka. Zdravnik bolniku svetuje tudi dovolj gibanja. Potem ko bolnik živi dva oziroma tri mesece na tak način, pride na pregled, da zdravnik vidi, koliko so spremembe vplivale na količino glukoze v krvi, v kolikšni meri je bila sprememba življenjskega sloga učinkovita pri zmanjševanju znakov bolezni. Šele takrat se odločijo za terapijo z zdravili.
Že dolgo imajo zdravniki na voljo precej zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni. Z njimi zadržujejo stanje, da se poškodbe, ki jih v telesu povzroči sladkorna bolezen, ne razvijejo oziroma se razvijejo zelo počasi. Ne smemo se namreč slepiti: sladkorna bolezen je kronična in ves čas napreduje. To ni bolezen, pri kateri je eno samo pravilo, da ne smeš jesti sladkarij, pa si opravil. Veliko ljudi je še danes prepričanih, da je tako. Druga napaka, ki jo pogosto delajo, je, da jemljejo zdravila, a v življenju ničesar ne spremenijo. Ne zavedajo se, da s tem bolezen pospešujejo, da bodo lahko imeli hude težave z nogami (diabetična noga, lahko bo celo  potrebna amputacija),  očmi (izguba vida),  ledvicami (odpoved ledvic, dializa) in srcem (infarkt). Poleg tega da jemljejo zdravila, ki jim jih predpiše zdravnik, je torej enako pomembno, da spremenijo življenjske navade, da upoštevajo pravila zdrave prehrane in tudi da si z gibanjem izboljšajo zdravje.
Nova generacija zdravil
Poleg doslej znanih zdravil, ki jih diabetiki dobijo, še preden preidejo na inzulin (to se ob napredovanju bolezni prej ali slej zgodi), je na voljo nova generacija zdravil, ki učinkujejo drugače. Učinkovanje je usmerjeno na inkretinski sistem. Inkretini so hormoni, ki nastajajo v prebavilih kot odziv na zaužito hrano. Poenostavljeno povedano, je proces sledeč: v trebušni slinavki imamo tako imenovane langerhansove otočke, ki so enakomerno razporejeni po vsej žlezi. Ti otočki vsebujejo celice alfa, ki izločajo glukagon (hormon, pomemben za presnovo ogljikovih hidratov, ki se sprosti, ko se raven glukoze v krvi zniža, kar pomeni, da deluje nasprotno kot inzulin), celice beta, ki izločajo inzulin in amalin, ter poleg njih še nekaj drugih vrst celic. Celice beta so izredno pomembne, ker imajo v celični membrani posebne kanalčke, nekakšne detektorje za glukozo. Čim zaznajo, da je v krvi več glukoze, začnejo izločati inzulin. Pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2 te celice ne delujejo, kot bi morale, zato v kri ne sprostijo dovolj inzulina, kar se z leti slabša. Inkretin pa je črevesni hormon, ki povzroča, da se iz celic beta sprosti več inzulina. Inkretin tudi upočasni vsrkavanje hranil v krvni obtok in preprečuje sproščanje glukagona iz celic alfa. To pomeni, da inkretinska zdravila spodbujajo sproščanje inzulina in s tem znižujejo krvni sladkor, kar je cilj zdravljenja sladkorne bolezni.