V kolikšni meri to drži, smo šli preverit kar k Zlati Zadravec Tepeš, ki seveda ni zgolj skrbna mama svoje skakalne četice. Tudi sama je bila uspešna atletinja, njena disciplina je bila 400 metrov z ovirami, med drugim je predsednica smučarskega društva Dolomiti, poleg tega v kleti družinske hiše v Stanežičah šiva skakalne kombinezone. Ne le za naše fante, naročajo jih tudi iz tujine. 
Zlata je vajena življenja v ozadju, pa tudi velikih kupov perila, ki jih zlasti med sezono njeni prinašajo s treningov in tekem. Kar malo nenavadno se ji je zdelo, da se  želim pogovarjati z njo, a se je nazadnje le strinjala, da  gre del uspeha in slave družine Tepeš tudi na njen račun.
Vsi se hočejo »metati dol«
Atletinja Zlata, bila je tudi članica jugoslovanske reprezentance, je skakalca Mirana spoznala na košarkarski tekmi. Šport je bil vedno pomemben del njunega življenja, tudi otroke sta zavestno usmerila vanj. S čim se bodo ukvarjali in kako intenzivno, sta seveda prepustila njim. Vemo, kako se je končalo – vsi skačejo. Jurij in Anja sta se sicer navduševala tudi za atletiko, dosegla kar nekaj uspehov, a šla nazadnje po očetovih stopinjah. Četudi bi mama morda raje videla, da se kateri  od njih vendarle ne bi »metal dol«. Nekoč je poskusila tudi sama, seveda s skorajda  najmanjše skakalnice, zato da bi vsaj približno občutila, zakaj so njeni tako navdušeni nad tem početjem. Anja tako zelo, da vztraja kljub hudemu zlomu gležnja pred tremi leti. Niso bili krivi skoki, ampak razposajenost. Poleg tega je prvo dekle v Sloveniji, ki ima za seboj uspešno opravljen tečaj za vaditelja smučarskih skokov. Jurij tako kot oče Miran nima prav nobene želje po trenerskem delu, pravi Zlata, zato pa njegova predanost temu športu ni nič manjša. Zelo samostojen je, pravzaprav trmast. Tako zelo, da je po tem, ko je pri desetih letih na skakalnici grdo padel in se tako hudo poškodoval, da so mu morali celo odstraniti vranico, mami mirno povedal, da bo pa peš hodil na treninge, če ga ne bo več hotela voziti. Ne moreš mi prepovedati, je bil odločen fantič, ki pa kljub svoji samostojnosti seveda še vedno potrebuje mamino spodbudo. Posebej takrat, ko ne gre.
Težko je gledati otrokovo stisko
In poleg uspehov so seveda sestavni del družine Tepeš tudi neuspehi. Ni vedno lahko, in prav s temi stvarmi je povezan mamin strah, ne toliko z možnostjo poškodbe. Med prenosi, ko skupaj z Jonom držita pesti na rokah in nogah, samo da bi bolj zaleglo, jo skrbi predvsem to, da bi se njenemu otroku skok ponesrečil. Kakšno stisko lahko povzroči en sam slab skok, dobro vedo. Kako težko se je vrniti z dna, prav tako.  Zato so ob letošnji Jurijevi medalji na svetovnem prvenstvu pri Tepeševih tekle tudi solze, v bistvu solze olajšanja, ker je sin dobil potrditev, da se vendarle izplača vztrajati.
Bil je namreč blizu tega, da konča kariero, saj mu ni in ni šlo. Takrat, pravi Zlata, sta z Miranom njemu in zraven tudi Anji plačala tri tedne treningov v Skandinaviji. Takšne stvari seveda niso poceni, zato Zlato včasih tudi malo zaboli, ko sliši govorice, da so Tepeševi polni denarja. V skokih velikih zaslužkov ni, kolajna bo Juriju morda navrgla  kakšnega tisočaka, Miranova funkcija pri mednarodni zvezi pa tudi ne prinaša tako bajne plače, kot kdo misli.
Zlata, inženirka tekstilne tehnologije, kot rečeno šiva skakalne kombinezone. Sama, saj je širitev podjetja niti ne mika, pa tudi trg ni prav velik. Kombinezoni so v smučarskih skokih izjemno pomembni, zato pa so tudi ves čas pod drobnogledom. Zlatini zaradi priimka še toliko bolj, pred tekmo jo tako vedno malo skrbi tudi to, da bi prav zaradi njenega kombinezona morda koga diskvalificirali.
Z Miranom na novi poti okoli sveta
Pravzaprav ima Zlata, pomislim, v življenju res kar precej razlogov za skrb. Navsezadnje ji kakšno še dodatno povzroča Miran, ki je našel še eno strast – jadranje. O svojem prvem potovanju okoli sveta je napisal knjigo, že pred časom pa se je spet odpravil okoli sveta. Jadrnica Tepeševih je trenutno na Filipinih, že konec marca, le nekaj dni po koncu sezone, bo na njej znova tudi Miran. Zlata, ki moževo navdušenje podpira, kaj ji pa drugega pravzaprav preostane,  se mu bo z Jonom za nekaj časa pridružila junija. Dotlej bodo telefonski računi astronomsko visoki, z Miranom se slišita skoraj vsak dan.
Za logistiko, letalske vozovnice in vse drugo, povezano s tem, skrbi Miran. Zlata gre na jadrnico predvsem uživat. Zasluženo. To so zanjo popoln odklop od skrbi vsakdanjika, mir in neobremenjenost, kar so bolj kot ne redki trenutki v njenem življenju.
Ko se pogovarjava o njej, se pravzaprav ves čas pogovarjava o družini, o kolajnah in dosežkih drugih, o tem, kakšno hrano jim mora kuhati, koliko perila oprati. Pa ona, kdaj ima čas zgolj zase, jo vprašam kar naravnost. Takrat, ko gredo na tekmo, odgovori smeje. Takrat je več časa tudi za prijateljice, ki jih ima predvsem iz let atletskih treningov, poleg tega razmišlja, da bi spet poskusila na 400 metrov z ovirami, seveda v konkurenci veteranov. Pa tudi o tem, da bi bil končno že čas, da uredi zbirko svojih medalj in nagrad. Tudi zato, da svojim uspešnim športnikom, ki jo bodo te dni zasuli s kopico umazanega perila, pokaže, da imajo pravzaprav super mamo. Ki jo bo seveda vedno malo strah zanje.