Po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v razvpiti zadevi »zarubljeni otroci« naložilo Sloveniji plačilo odškodnine otrokom in materi, smo pričakovali, da se bodo odzvali vsi, ki imajo z otroki kaj opraviti. Kdo pa kaj vpraša otroke? Pa smo dobili le mlačen odziv pristojnega okrožnega sodišča v slogu, »saj smo medtem sprejeli protokol odvzema otrok«, pa tudi družinski sodniki da so bili na nekakšnih izobraževanjih. Se je pa prejšnji teden v Studiu ob sedemnajstih zbrala skupinica pristojnih, saj je sodni svet (ki ga je v oddaji zastopal podpredsednik) presodil, da je družinsko sodstvo v skrb zbujajočem stanju. Kar vedo mnogi, ki so imeli z dotičnim sodiščem kaj opraviti. Mineva šest let, kar je družinski zakonik zapovedal, da o družinskih zadevah ne odloča več CSD, ampak sodišče; socialni delavci so le predlagatelji. Vse, kar so skeptiki takrat napovedovali – da imajo namreč sodniki premalo znanja in izkušenj za odločanje o tako občutljivih stvareh, se je, žal, izkazalo za resnično.
Poslušali smo žalostinke, kako je na družinskem sodišču velika fluktuacija, sodnice (praviloma so ženske) bežijo drugam, odprte zadeve prepuščajo novim sodnicam, ki začenjajo znova – in se vleče in vleče. Nihče si ni upal navreči, da je družinsko sodišče odlagališče sodnikov brez večjih sodnih uspehov, ampak govori se pa. Ena od pravnic, ki deluje v javni upravi (seveda ne smem povedati, katera), mi je rekla, da bi morali vsi sodniki, ki želijo napredovati, nekaj let delovati prav na tem sodišču; psihosocialno izobraževanje jim pozneje tudi na drugih oddelkih in višjih instancah ne bi nič škodilo.
Tudi klinični psiholog se je v oddaji pritoževal, da je sodnih izvedencev v tej stroki premalo, da to počnejo tako rekoč ljubiteljsko poleg rednega dela, da so vojne med starši praktično nerešljive in jih je približno toliko, kot je duševnih motenj v splošni populaciji – tri odstotke. Javnost da obtožuje sodne izvedence nestrokovnosti, oni pa, nesrečniki, ne morejo nič povedati, ker gre za mladoletne osebe in odprte primere. Ta isti sodni izvedenec je v primeru treh otrok, ki je odprt še zdaj, v eni od revij odkrito namigoval, da je mati zarubljenih otrok lahko nevarna (čeprav v tem primeru ni sodeloval). Po tistem se nam je oglasila klinična psihologinja, ki druščino sodnih izvedencev pozna. Povedala je, da se o primerih pogovarjajo med seboj, namesto da bi se jim poglobljeno posvetili, in da je z omenjeno materjo vse v najlepšem redu. Lahko sem zapisala njeno mnenje, ne pa tudi imena. Po lovu na otroke smo objavili pismo ogorčene sodnice z enega od slovenskih sodišč, da če otroci niso hoteli z očetom, bi jih morali pustiti pri miru in pika. Imena nismo smeli objaviti. Vse to kaže, da so pravniki in izvedenci med seboj v zelo delikatnih odnosih, saj se bojijo šikaniranja, če bi nasprotovali (kaj šele javno!) zapovedanemu mnenju.
Vso oddajo in nasploh v vsem procesu okrog zarubljenih otrok sem hudo pogrešala pogovor o otrocih oziroma – z otroki. Jih sploh kdo kdaj kaj vpraša? V normalni družbi se štiriurni lov na otroke ne bi smel zgoditi! V avtu s prižgano sireno, če že ne v helikopterju, bi morali pridivjati otroški psihiater, nekdo s fakultete za socialno delo, preiskovalni sodnik, pravnik, odgovoren za otrokove pravice, in še kdo. In vprašati otroke, kaj se z njimi dogaja. Tako pa se je med vsemi dvanajstimi, ki so lovili otroke, zlomil samo sodni izvršitelj in poklical sodnico, naj lov prekine. Ni ga hotela.
Otrok tudi sicer – omenjenih treh, pa tudi drugih, ki se znajdejo v sodni mesoreznici med očetom in materjo – ne sprašujejo prav veliko ali sploh nič. Ocenjujejo, koliko jih je kateri od staršev zmanipuliral, ne pa tudi, kaj hočejo, kaj čutijo, česa se bojijo. Čeprav imajo pri dvanajstih že pravico odločati, s katerim od staršev želijo imeti več stikov ali pa sploh ne, so tu znova famozni sodni izvedenci, ki ocenijo, ali so takšnih odločitev res sposobni. Nekateri morajo ostati pri staršu, ki ga ne marajo in jim celo škodi, do osemnajstega leta. Ena od bralk mi je povedala, da ji je njen (zelo bogati) nekdanji mož s pomočjo sodišča odtegoval sina do polnoletnosti. Pri osemnajstih je fant napolnil potovalko in se preselil k materi. »Še zmeraj je na psihoterapiji,« je rekla.
Mimogrede, tudi sodniki imajo možnost, da se z otroki pogovorijo, vendar tega praviloma ne počnejo. In še to – sodnica, ki nas je spravila na ESČP, je nedavno dobila od stanovskega društva nagrado za življenjsko delo.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
