Ni druge razlage, kot da mi popušča kondicija tudi pri žuriranju, sem precej glasno godrnjala. Hiša je bila kot izumrla. Avtomobili so bili parkirani na dvorišču, kar je pomenilo, da se je potomstvo s svojimi koruzniki že privleklo domov s silvestrovanja. Tudi njim popušča kondicija. Včasih jih ni bilo po dva dni! Samo babica je nekje zgoraj poskušala vaditi nekakšno koledniško pesem. Slišati je bilo, kot da bi v mlinčku za kavo mlela koruzo. Očitno njen seniorski klub pripravlja predstavo v etničnem slogu. Vstopnice bodo drage kot žafran, ker zbirajo za pomladanski izlet na morje. Kot običajno bodo vabljeni vsi potencialni dediči, vsakršna odsotnost pomeni tveganje, da jih bodo seniorji zmetali iz oporok.
Običajno sem vsako novo leto začela z dobrimi sklepi – prvi je bil hujšanje, drugi pospravljanje po omarah, no, sledilo jih je še nekaj, kot je recimo napredovanje v službi in plezanje na Olimp. Letos nisem imela nobene volje za načrtovanje, dokler nisem odprla vrhnjega dela omare, kjer so spravljene rezervne odeje. Tako sem vsaj mislila. Na glavo so se mi namreč vsuli plastični kozarci, rezervna mačja hrana, teniški lopar, grelnik za vodo in še nekaj malenkosti. In to s tolikšnim treskom, da se je vsa zaspana svojat zbrala na hodniku.
Zdaj pa dost', tole bomo med prazniki, kolikor jih je še preostalo, pospravili in odnesli od hiše vso navlako, sem zarohnela. To je še huje, kot da bi šla na shujševalno dieto, je zastokal cenjeni soprog. Vsi drugi so se strinjali. Če jim kuham brokoli in korenčke, se imajo še zmeraj možnost zateči v gostilno, kam pa naj se odselijo, če bom pospravljala? Kot furija da bom letala od omare in omare, jim molela pod nos različne reči in jih spraševala, ali jih še potrebujejo, najbolj pa bo kakopak nastradal cenjeni soprog. Prisilila ga bom, da bo navlekel nase vse hlače, srajce in suknjiče, za katere sumim, da mu niso več prav. Kje pa ima čas? In energijo!
Najprej bom začela v svojih omarah, kar bo najbrž trajalo zelo dolgo, sem obljubila. Za začetek sem opravila razširjeno kombinacijo joge in meditacije, odigrala na računalniku kakšnih petdeset pasjans, nakar sem pogoltnila pol litra kave. No, pa gremo, sem si dajala pogum. In odprla omaro z mešanico športnih in slovesnih poletnih ter zimskih oblačil. Mati božja, od kod se je pa to nabralo? Začela sem sumiti, da se me loteva zgodnja demenca, nekaterih oblačil namreč nisem več prepoznala. Čakaj no, tega gotovo nisem imela nikoli na sebi, sem si rekla in snela z obešalnika rožasto tuniko, ki mi je bila že na prvi pogled premajhna. Z nje so visele še vse etikete iz trgovine. Preblisnilo me je, da gre za oblačilo iz kategorije »dobri sklepi«, kar pomeni približno tole: poskusim, všeč mi je, ampak je premajhno, večje številke nimajo, trgovka pa me prepričuje, da je to dober motiv za hujšanje. In kupim. Po temeljitejšem brskanju sem našla še nekaj takšnih reči, celo dve popolnoma enaki bluzi, le da je bila ena številko večja, obe pa premajhni. Z nalepkami iz trgovine, kakopak. Sranje, sem si rekla, če bi se pospravljanja lotila en teden prej, bi imela krasna novoletna darila za vitkejše prijateljice. Upam, da do naslednjih praznikov ne bodo popolnoma iz mode.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
