Vseeno upam, da pri vas ni tako. Da vsi spite, da so vam vaše same dobre misli prinesle mirno noč, pa tudi tistim, ki morate bedeti, ker delate … Budilko sem si nastavila na to zgodnjo uro, da bi pisala. Najlažje delam takrat, ko vem, da Janek spi, da me ne potrebuje, ko mi pogled ne zaide stokrat skozi okno, kot da bi kakšne ideje tekale po nebu, hehe. Ampak največkrat se zbudim, še preden se zbudi budilka.
Moji možgani so res malo čudni: pozabljajo tisto, česar nočem pozabiti, in si zapomnijo tisto, kar ni tako pomembno. Budilka bi že opravila svoje delo, ali ne? Seveda pa so druga reč listki kot opomniki, ki si jih napišem, potem pa jih nekje izgubim, hehe.
V svojih mislih, dragi bralci in bralke, bi me zdaj lahko videli tukaj za kuhinjsko mizo, z velikim lončkom kave, z božično zvezdo, ki sta nama jo zadnjič podarila Radmila in Drago, centralno ogrevanje sem malo povišala, da je toplo (vseeno sem obula debele nogavice iz volne, ki jih je spletla Nadina mama), po hiši diši po pralnem prašku, haha, Janek se je zvečer kot kakšen škrat smukal po hiši in vse radiatorje okrasil s posteljnino, ki sva jo prala prejšnjo noč. Še ena prednost zgodnjega vstajanja po novem: pranje ponoči. Tako kot nam priporočajo elektrikarji na (tri četrt nerazumljivih) dopisih in še manj razumljivih zneskih na računih za elektriko.
A kaj bi zdaj o tem! Vsepovsod je polno lučk, božične glasbe po trgovinah, bleščečih bunkic na policah, smrek in smrečic, voščilnic in pentljic, pa ličnih škatel in škatlic z novoletnimi darili … In z nevidnimi črkami vsepovsod piše: vse to potrebuješ, kupi me, daj v voziček, brez mene ne moreš ... Lahko me imate za trdosrčno, ampak moje srce za vse tole nima več nobenega usmiljenja niti ni v njem nobenega praznega prostora več, hehe. Vse svoje želje in veselje za letos sva doživela zadnjič na knjižnem sejmu. Srčno upam, da tudi Janek občuti, da je bil del res nečesa velikega in pomembnega. In mene še vedno čaka tam na kupčku šest novih knjig za branje. Ja, vem, spet sem pretiravala. Zato se skromno odkupim z obljubo, da bo moj pralni stroj ropotal tudi vnaprej samo še ponoči, in na zalogi imam še en predlog. Knjižni sejem bi lahko bil vsaj petkrat na leto. Tam imajo namreč knjige nižjo ceno. Če to ne gre, pa še enkrat predlagam odločevalcem, naj odtrgajo čisto malo večji košček državnega proračuna in ga primaknejo k čisto malemu koščku sofinanciranja izdajateljem knjig.
No, takšna je moja novoletna želja! In moja nesreča tudi takšna, da se mi redko katera želja izpolni.
Če ste zdaj pomislili, da me je zajelo kakšno malodušje … niti najmanj!
Nekdo mi je poslal zapis Kaj bo pomembno, ameriškega pravnika, ki se ukvarja tudi z etiko, Michaela Josephsona.
Avtor pravi, da nekoč ne bo pomembno, kaj in koliko reči smo zbrali v življenju, ker jih bo tako ali tako dobil nekdo drug, slava in bogastvo, moč, zmage, porazi, vse stiske, načrti, seznami bodo izginili, kje in kako smo živeli, lepota, spol, barva kože ...
Kaj sploh pomeni beseda pomembno? Med drugim, kot pravi slovar, je to nekaj, kar je treba upoštevati, ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje.
In kaj bo torej pomembno? Živeti pomembno življenje ni stvar naključja niti okoliščin, temveč izbire. Pa tudi to, kako dolgo se nas bo kdo spominjal in po čem, koliko ljudi bo občutilo stisko, ko nas bodo izgubili. Niti ne bo pomembno, kaj smo se mi naučili, temveč tisto, kar smo učili druge, tudi s svojim zgledom, koliko smo bili sposobni sočutja, koliko smo podpirali in opogumljali druge … Tiste, ki bodo (še) ostali.
Razmislek o tem v tem decembrskem času obdarovanja, dobrih želja, pa tudi skrbi, ali bomo, tako ali drugače, zmogli vse, po čem si bomo zapomnili to leto …? Lahko, kot tudi lahko to naredimo večkrat čez leto!
Natančno tako, kot to znate narediti vi, najini dragi sopotniki, ki tukaj berete moje tekste že več kot štiri leta. Vedno znova me s tem opogumljate in rada si predstavljam, da vam vsaj malo poguma vračam. Izkazujete nama sočutje in empatijo, s tem ko nama sporočate samo pozitivne, tople in lepe misli. Morda glasno, morda pa samo v svojih mislih. Tudi to neznansko veliko šteje!
Vidite, jaz nimam nobenih posebnih novoletnih želja. Vse so se mi že izpolnile. Ena od mojih redkih, a neskončno dragocenih izkušenj je to druženje z vami!
V gluhi noči slišim zdaj samo svoje misli in tiktakanje ure na steni. Kmalu bo zazvonila Janekova notranja budilka. Kave mi je zmanjkalo. Rojeva se nov dan …
Gremo!?
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 53, 30. december 2024.
