Ne vem, kakšne so vaše nakupovane navade, jaz, na primer, v trgovini z jestvinami vedno, ampak res vedno, zavijem h kotičkom, kjer so živila tik pred iztekom roka uporabnosti. Nekateri trgovci jih znižajo kar za polovico, nekateri za 30 odstotkov. Nemalokrat se najde kaj uporabnega, ampak moraš pa biti tudi pazljiv. Pri mesu, na primer, sploh piščančjem, ki ga kupujem le ene znamke, ker naj bi bilo »natur premium«, kot piše na embalaži (in je po izkušnjah res okusnejše, čvrstejše od preostalega, nemalokrat zdrizastega), se mi je že zgodilo, da sem ga prinesla domov, odprla embalažo in me je najprej pozdravil ne prav prijeten vonj, na otip pa lepljivo, »solzno« meso. Sem tudi sama postala solzna, ko sem ga morala zavreči. Pa je bilo glede na rok uporabnosti užitno še dva dni. Zdaj ga res dobro pregledam, kolikor ga pač v tisti plastični embalaži lahko, in domov ne prinašam več mačka v žaklju.
Potem sem enkrat naletela na znižane oreške, sem se prav razveselila, ker pri nas tudi tega veliko pozobamo, prijela vrečko in jo skoraj v istem trenutku zgroženo spustila iz rok, kajti je v njej mrgolelo moljev. Mrgolelo! Stala sem tam in samo s pogledom preiskovala preostale vrečke – vse so gostile žive stanovalce. Potem sem na to opozorila trgovko, ki je ravno preurejala polico v bližini, pa tudi z očesom ni trenila.
Pa kruh in drugi pekovski izdelki na policah z znižanim živežem. Primeš in ne veš, ali si otipal štruco ali skorjo prepečenca (prepečenec ostro protestira, da je njegova skorja mehkejša), so to žemlje ali prodniki: trde kot kamen kost, izsušene …
In potem sem se ta konec tedna, ko običajno opravljam tedenski nakup, pri enem od trgovcev – in ni pomembno, katerem, izvira pa iz Nizozemske in se hvali z nizkimi cenami – ustavila pri šopkih v akciji. Bilo je sicer naključno, postavljeni so bili namreč ob »glavni vpadnici« v trgovino, tako da se jim človek ni mogel izogniti. Bilo jih je za dve polni vedri. Dve polni vedri žalosti in obupa. To so bili šopki popolnoma iztrošenih vrtnic, ne samo porjavelih na konceh cvetnih lističev, ampak tudi ovenelih listov, povešenih cvetov, zbledelih barv. Pa bile so tam astre, skrivenčene, zmečkane, ocufane. Pa bili so posušen šlajer in napol gnili nageljčki. Šopki po ugodni ceni, za 30 odstotkov znižani. Zdaj mi pa povejte, lepo prosim, zakaj bi kdorkoli – če ni ravno Morticija Adddams, ki ne prenese svežih rož – za dobre štiri oziroma dobrih pet evrov (glede na velikost) kupil nekaj tako grdega in žalostnega.
V resnici sem ob tistih šopkih stala kar nekaj časa in se počutila užaljeno in ponižano. Koliko me ta znani trgovec v resnici ceni, koliko mu je do mene in mojega denarja, če mi ponuja kaj takega? Kakšen je njegov odnos do tistih, ki s tresočo se roko med starim kruhom iščejo nekaj, ob čemer si ne bodo polomili zob, ki verjetno tudi niso v najboljšem stanju, saj nimajo za zobozdravnika? Pa to ni kritika trgovk in trgovcev, ki za mizerne plače ure in ure zlagajo izdelke na police, prenašajo muhaste ter nemalokrat žaljive in vzvišene kupce, zmrzujejo ob hladilnikih in čistijo tla. To je kritika njihovih šefov, tistih čisto na vrhu, ki ne premorejo sramu in empatije ter mi nonšalantno ponujajo ovenele rože, smrdeče meso in vrečko, polno moljev. Gospod direktor, odnesite en tak šopek soprogi, zelo ga bo vesela.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
