Sneg ne more prekriti vse umazanije življenja in božič ne more zaceliti najhujših ran -
to lahko storita le čas in ljubezen razumevajočih, sočutnih ljudi, kot so prostovoljci in prostovoljke celjske Božičkove tovarne daril. Za marsikaterega z najhujšo izgubo in revščino zatolčenega otroka šele njihova požrtvovalnost spremeni tesnobno noč v sveti večer.
Včasih so trenutki največjega slavja najtežji in najglasnejša sporočila upanja najbolj prazna. Včasih je veselje množice nevzdržno in najlepši spomini opomniki na najhujše izgube. Medtem ko ves svet slavi, je za tiste, ki živijo na robu sveta, božič čas, ko bi najraje legli v posteljo, potegnili kolena k sebi, se skrili pod odejo in čakali, da mine. Včasih je pač pretežko verjeti v čudeže. So ljudje, za katere so darila pod smreko, božična pečenka na mizi, vera v odrešitev v srcu – čudež. A včasih se zgodi, da Božiček pride v podobi humanitarke, ki se namesto na zvončkljajočih saneh z jelenjo vprego pripelje z gasilskim kombijem. Nasmeh, stisk roke, svetlikanje zavitega paketa v naročju, nerodno povabilo v hišo, žametni vonj kave iz džezve, beseda tolažbe: »Tukaj smo, če kadarkoli kaj potrebujete.«
»Nekatere izmed zgodb so resnično težke,« mi zatrdi Jasna Cerar, ki kot prostovoljka razdeljuje darila. Stvarna, trdna ženska v najboljših letih (»rojena še v Jugi, ko je bilo prepovedano praznovati božič, a naša družina se je na to požvižgala«), ki pa se ji vendarle zatrese glas, ko mi v toplem in domačnem prostoru Božičkove tovarne daril na celjskem glavnem trgu razlaga o stiskah, ki jim je priča na božični večer. »Pridem na kraj, kjer moram oddati dve darili. Iz hiše pride otrok in prevzame eno; povem mamici, da imam še en paket. Odvrne mi, da ga ne potrebujejo več.« Drugi otrok ni dočakal božiča. Umrl je v času od sprejema donacije zanj v Božičkovi tovarni daril.
Gasilski kombi namesto jelenje vprege
Božičkova tovarna daril v okviru humanitarnega društva Enostavno pomagam v Celju deluje že deset let. V tem času so obdarili že prek 10.000 otrok; letos so številko povečali še za tisoč sto.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
