Podnebne spremembe so naredile svojo, še več pa preračunljivost upravljavca, ki za tri, morda štiri kilometre urejenih prog zaračuna 40 evrov in več. Za 70 evrov jih je bilo na Kronplatzu urejenih že sto kilometrov. Tako pač deluje »pogon«, na katerem sloni ves tamkajšnji celoletni turizem. Ni naključje, da v decembru tam prevladujemo Slovenci in Hrvati. Sploh slednjih je z vsakim uspehom njihovih smučarjev več.
Pa ne bom o smučanju. Sploh zato ne, ker je za mojo generacijo bolj kot smučanje pomembno druženje. In trepljanje po ramenih … še smo dobri! Četudi nismo. V resnici gre pogosto za debato o tem, koliko še prenese posameznikov material in koliko zaupanja so vredni umetni sklepi. Kar zadeva slednje, vam povem, da veliko! Enemu od naših, sicer zelo dobremu smučarju, so spomladi zamenjali kolk. Po nekaj mesecih že spet smuča »kot profesor«. Bravo, Aco, in bravo, sodobna medicina.
Sem pa letos po mnogih letih opazila, da je kiča, ki ga vsa pretekla leta, odkar so nas Kitajci zasuli s poceni prednovoletno šaro, obešamo po hišah in drevesih, pri nas in pri turistično razvitejših sosedih manj. Bila so leta, ko smo se ustavljali samo zato, da smo si ogledovali bleščavo in obiskali kakšnega od njihovih božičnih sejmov. Tudi letos sva se ustalila v Lienzu. A ne podoba ne vzdušje nista bila primerljiva z nekdanjim. Polovica hišic na njihovem božičnem sejmu je bila zaprta. Neoddana? Časov, ko se je bilo sredi popoldneva domala nemogoče preriniti do čaja ali »kuhančka«, očitno ni več.
Ampak saj se vse spreminja. Tudi doma. Vnuki odraščajo, skrivnostnosti, za katero smo se pred leti potrudili, tudi ni več. V »familiji« smo se odločili za racionalnost. Sporočite, kaj bi, in »Dedek Mraz« se bo potrudil. Približno tako. Bojim se, da smo le še korak od rešitve, h kateri se je pred mnogimi leti zatekla moja mama. Ko sta najina sinova prerasla lego kocke, jima je dala kuverto. Kako zelo neosebno, mar ne? In kako zelo priročno.
Morda se motim, a ko me je v teh dneh vendarle zaneslo v trgovine, tudi tam ni bilo nekdanjega vrveža. Morda zaradi spletnega nakupovanja. Ne vem. Imela sem občutek, da nisem edina, ki bi rada čim prej opravila in odšla na zrak. So to leta, je to moja tečnoba? Mož bi rekel, da gotovo slednje.
Kakorkoli, naj se izpod mojega peresa bere še tako bogokletno, pogrešam božič, kot je nekdaj bil. Čeprav nevernica, z nezaupanjem do vsega, kar danes uradna cerkev in njeni pridobitni uradniki – vključno z medijsko izpostavljenimi in zvezdniško popularnimi duhovniki – počnejo, spoštujem iskreno verne ljudi. Z njimi sem prva leta tudi živela. Moj spomin na božič na majhni kmetiji v okolici Ptuja bo živ, dokler bom. Tistikrat je praznik odražal vse, kar naj bi po izročilu božič bil. Skromnost, rojstvo in upanje. Tudi v tistih časih so za otroke že bila darila. In moje – bila sem edini otrok v hiši – je bilo bogato. Pehar, v njem pa takrat razkošje brez primere: pomaranča ali dve, nekaj doma posušenega sadja, kak bombon in – ne vem, če se še prodajajo – v paketek povezanih pet piškotov, v resnici palčk iz medenega testa. Božansko! Tudi če so danes še kje, gotovo niso tako dobre, kot so bile takrat. Predvsem zato, ker takrat pač nismo imeli vsega polnih riti in je moral priti božič, da sem jih dobila. Te medenjake, prazniku primernega, nebeškega okusa.
Čeprav – praznik ni polna miza. Biti skupaj, to šteje.
Lep božič vsem.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
