Ne, inštruktor se ni hecal. Tudi drugače ni bil za hece. Ne glede na to, da vozim že 30 let, moram opraviti vse ure vožnje, torej najmanj 20 ur, in vse obvezne vaje, enako kot mularija, ki prvič sede v avtomobil. Me je kar glava začela boleti od vseh teh neumnosti … kako je možno, da imava jaz, ki sem izkušena voznica, in voznik začetnik enak program vožnje in enako število ur? Počutila sem se, kot da bi me kdo iz osmega razreda z nevidno roko zgrabil za ušesa in me kot v robotski predstavi prestavil v prvi razred, in to v oslovsko klop. Morala sem ponovno opraviti tečaj cestnoprometnih predpisov. Enako kot vozniki začetniki. Pet popoldnevov od 15. do 19. ure. Muke ježeve.
Pred 30 leti mi je bilo to predavanje mučno, pa sem ga poslušala prvič, tokrat pa sem prav slišala, kako mi možganske celice umirajo ob poslušanju dolgočasnega razlaganja o tem, koliko centimetrov je med bankino in robom cestišča, ter mojo glavo zapuščajo z nežnim zvokom poka milnih mehurčkov. Puf, puf, ena možganska celica manj … druga … tretja …
Ko sem se fizično pregriznila skozi ta po svojem skromnem mnenju nepotrebna predavanja, kjer je edina opazna novost v zadnjih 30 let krožišče (kar v praksi obvladam), sem naletela na novo oviro. »Na občino moraš in se prijaviti na test iz teorije,« reče inštruktor. »Kako na občino?« vprašam začudeno, »me ne boste vi prijavili na test?«
Vsaj tako je bilo pred 30 leti. Inštruktor vožnje te je prijavil na pisni test in potem še na test iz vožnje, on se je takrat dogovarjal z komisijo in tako je bilo vsem v redu. Ni bilo nepotrebnih letanj sem ter tja. Ampak danes je to vse drugače. In bolje urejeno, trdi moj inštruktor. Zato sem morala osebno na občino. Čakala sem v vrsti z vsemi, ki so prišli po osebne izkaznice, potne liste, razna dovoljenja, jaz pa sem potrebovala termin za pisno opravljanje izpita iz teorije. Po nekaj urah mučnega čakanja dobim datum čez približno tri tedne. »Prej ni prostega termina,« reče uslužbenec upravne enote, »vse je zasedeno.«
Nimam kaj, čakam tri tedne, nekaj dni pred izpitom opravim približno 20 testov, ki jih najdem na spletu. Tretjine ne dokončam uspešno. Nekatera vprašanja so neumna, druga zapletena, tretja dvoumna … sploh se ne spomnim, da bi to bilo pred 30 leti tako zapleteno. Prvi izpit padem. Pet napačnih odgovorov od 40 vprašanj. Ehm. Takšna blamaža se mi že dolgo ni zgodila. Osramočena zapustim poslopje. Nikomur ne povem, da sem padla na izpitu iz teorije. Na 30 let prakse. Bruh.
Spet moram na občino, spet mi gre celo dopoldne, da rezerviram nov termin za opravljanje izpita iz teorije. Znova dobim termin šele čez en mesec, in to sploh ne v Ljubljani, tam je prvi prosti termin šele čez dva meseca. »Vse je polno, gospa,« reče uslužbenec upravne enote: »Ni prostega termina. Lahko vam dam termin v Krškem čez tri tedne.« Daj.
Na teoretični test CPP v Krškem sem se pripeljala naravnost z morja. Štiri ure vožnje in ena s trajektom na temperaturi 35 stopinj Celzija. Nekaj dni pred tem sem na spletu izpolnila okoli 50 testov, tretjina odgovorov je bila napačna.
V Krškem že na vratih naletim na novo oviro. Nimam nekega brezveznega kartončka s sabo in vratar me zaradi tega ne spusti v občino. Nekaj časa sem prijazna, razlagam mu, da tri tedne čakam na tale datum, da sem se zaradi tega pet ur vozila po žgočem soncu, a je mali avtokrat neomajen: »Brez kartončka ne morete noter!« Na koncu se spreva, drug drugega pošiljava tja, kamor sonce nikoli ne posije, a kljub temu me ne spusti na test in osramočena in ponižana spet zapustim poslopje. Besna sem kot ris, iz vseh mojih por puha vroč zrak in grozi, da bo kmalu prišlo do vulkanskega izbruha. Naj se reši, kdor se more.
Spet moram na občino. Globoko diham, znova čakam nekaj ur, da dobim nov termin za opravljanje teoretičnega testa. »Spet je gneča, vse je polno, razen če nimate koga znanega na Agenciji za promet,« mi pove uslužbenka. »Kaj pa naj z njim?« vprašam začudeno. »Oni razpisujejo termine za izpite, in če imate kakšno zvezo, lahko datum že jutri dobite,« mi pomežikne. Kakšna grozna država smo mi postali in kdaj se je to zgodilo, mi povejte, lepo prosim, da še za datum teoretičnega testa pri nas potrebuješ zveze in koruptivnega znanca? Ni se mi dalo brskati po svojem imeniku in gnjaviti koga na Agenciji, zato so mi datum na občini dali šele čez en mesec. Za te birokratske neumnosti sem vsakič izgubila nekaj ur življenja in vsakič sem za to banalnost plačala okoli 50 evrov, ampak ne bomo zdaj malenkostni.
Spet naredim 50 testov, grem na teoretični test in ga tudi končno uspešno opravim. Od 40 vprašanj imam tri napačne odgovore. Zraven mene na testu sedi starejši gospod, ki se je tokrat prvič v življenju srečal z računalnikom. Kar verjeti ne morem, da še nikoli ni imel miške v rokah. Eden od zaposlenih mu na hitro pokaže, kako se dela z računalnikom. Če bo tale naredil test v prvo, pomislim, potem je z mano nekaj hudo narobe.
Na koncu mi je vendarle uspelo, tretja sreča ali kako že radi rečemo, oddahnila sem si glasno, da vseeno le nisem tako grozno neumna, kot včasih nehote pomislim. Opravljanje teoretičnih testov CPP bilo mučno delo, a še težje je bilo priti do datumov za opravljanje taistega izpita, ki bi jih moralo biti v naši državici dovolj za vse tiste, ki želijo/mo opravljati vozniški izpit.
Pomislila sem, da sem zdaj iz hudega ven, pa sem se močno uštela.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
