Ne vem, kateri od naju je v hišo prinesel prehlad. Janek namreč za živo glavo ne bi nikoli priznal, da ga kaj boli. Pravzaprav sploh ne vem, koliko razume to besedo. Vem samo, da mu ni niti malo všeč, hehe. Meni pa ni všeč, ker ne vem, kako mu naj pomagam, kadar vidim, da je nekaj narobe. Zamašen nos je lahko kakšna alergija, ker mu pozimi ne dajem tablet. Če se večkrat prime za uho, ga malo potipam naokrog, in če se ne zdrzne, ga morda ne boli, samo pomislil je na slušni aparat. Če bi ga bolelo grlo, morda ne bi mogel piti in jesti? Ta verjetnost je zelo majhna, dokler ni res hudo. Skratka, prehlad sva odpravila z mnogimi litri čaja, limono, medom in slano vodo. Kar dobro se je izšlo. Razen ponoči, ko ni mogel spati zaradi zamašenega nosu. Do danes tega manka spanja še ni nadoknadil in ga očitno tudi ne bo.
Dva dneva sva se držala bolj v hiši in na kavču, potem pa sva se odpravila na sprehod. Še en sončen dan, grmovje nepozebnika je polno nežnih rožnatih cvetov, v frnjaži se spet pasejo krave in mladi bikci. Janek ni bil preveč vesel sprehoda, kljub temu sva se ustavila pred ograjo in jih nekaj časa opazovala. Proti poldnevu je bilo, vsa živina je stala nepremično med grmovjem in prežvekovala. Samo biku je spodnja čeljust migala malo levo in malo desno, nepremično je strmel v naju. Ne vem, kaj je Janek pomislil ta trenutek, začel se je smejati!
In potem sva bila na knjižnem sejmu v belem mestu. Tako zelo sem se ga veselila in si obljubila, da bom naredila prav vse, da bo zadovoljen tudi Janek. Zato sva že ob osmih zjutraj stala pred vrati, kjer pripravljajo Janekovo najljubšo hrano. Rajši bi videla, da bi si zaželel kaj drugega, to pa zagotovo! Ampak vseeno upam, da se mi ta mali greh ne bo nekoč nekje štel za zelo hudo breme.
In do knjižnega sejma je bila potem še zahtevna pot, saj je bilo treba najti parkirišče. Ob sreči s parkiranjem me je že obletavala nova skrb, ali bom še kdaj našla avto. Z Radmilo smo jo mahnili proti razstavišču, skozi prelep park Rastoče knjige. Ampak čisto zares, tudi v vsakem slabem je nekaj dobrega. Če bi bila našla parkirišče bližje sejmišču, najbrž ne bi nikoli videla tega nenavadnega in čudovitega parka. V belem mestu se je pokazalo sonce, jesensko listje je veter nosil po parku, Janek je že malo sopihal in se naslonil name. Zato smo jo na sejmu naprej mahnili do mizic s stoli in si naročili malico.
Koliko knjig je bilo tam! Kar meglilo se mi je pred očmi, begala sem sem in tja, dokler nismo prišli do založbe, ki izdaja moje knjige. Tam pa kavč za Janeka in njihove čokoladice, zame pa vse tri knjige na polici in prijazna urednica Suzana. Še po treh letih, odkar sem dobila v roke prvo knjigo (ki sicer ni bila moja prva izdana knjiga, je bila pa zame posebna, ker je skoraj vsaka beseda prišla iz mojih misli), se začudim, ko vidim na njej svoje ime. Težko dojamem, da sem sposobna ustvariti kaj tako lepega. In ni me sram priznati, da bi si tudi jaz, tako kot spi moj Janek z Mišmašem, porinila kakšno svojo pod vzglavje, hehe.
Na sejmišču je bila velika gneča. In bilo je veliko otrok in mladih. Tega sem bila izredno vesela! Z Janekom sva dobila prijazno vabilo založbe, ki izdaja knjige Chrisa Carterja, ameriškega pisca kriminalk, da se udeleživa pogovora z njim. Malo me je skrbelo, kako bo Janek po dolgi poti od doma, pa dolgem sprehodu, pa gneči, pa vsem živžavu še sposoben sedeti dve uri in poslušati pogovor v angleščini. Ampak dokler ne poskusiš, pač ne veš. Vedno ostaja možnost, da odideva, sem si mislila. Vseeno sem doma vzela Janekovo knjigo Vila z neba. Vanjo je Janek napisal posvetilo za pisatelja in dogovorila sva se, da mu jo bo sam izročil. Imela sva srečo, da sva v dvorano prišla med prvimi in izbrala sedeža tako, da je Janek videl na oder. Voditeljico pogovora sem poprosila, naj dovoli Janeku, da izroči avtorju svojo knjigo.
Pisatelj je govoril v ameriški angleščini, brez zamere, celo jaz sem ga zelo veliko razumela, hehe. Ni govoril le z besedami, temveč izrazito tudi z neverbalno komunikacijo. S celim telesom, gibi rok in nog, obrazno mimiko, dinamično intonacijo glasu ... Opazovala sem Janeka. Celo uro je skoraj nepremično strmel na oder in naslednjo uro samo dvakrat popil malo vode. Še en dogodek, ko bi dala vse na svetu, celo vse svoje knjige, če bi lahko videla njegove misli in občutke! Prepričana pa sem, da je na svoj intuitivni način razumel pisateljevo telesno komunikacijo v toliki meri kot jaz besedno, hehe.
Na koncu se je odpravil s svojo knjigo v roki na oder. Lahko si predstavljate, kako mi je bilo pri srcu, ko sem videla spet tisto: dvigni me! Strah, ponos, samozavest, zadovoljstvo, sreča … da je zmogel. Prijazni pisatelj je bil res vesel Janekove knjige, posvetil se mu je, se zahvaljeval … Janek pa se je držal resno, kot se za pomemben dogodek spodobi.
To je bila spet ena tistih priložnosti, ko je nedvomno zrasel njegov notranji svet, ko se je počutil pomemben, ko je obvladoval veliko svojih čustev. Ko je bil spet enkrat, pa čeprav morda samo za trenutek, kos temu svetu.
Odpravila sva se iskat avto. Ni se nama mudilo. Zahajajoče sonce je posijalo na kup debelih oblakov na drugi strani neba. Spodaj so bili oranžne barve in na zgornji strani sivi. Pravo jesensko tihožitje na nebu. Zdelo se mi je, da bi to lahko bili … trenutki sreče!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
